Ko je človek v stiski, se spremeni v pošast

DELI NA SOCIALNIH OMREŽJIH:

Intervju predstavlja Umologijo kot sistem znanj o človeku, ki pomaga razumeti sebe, poenostaviti življenje in zmanjšati notranjo zmedenost. Nepoznavanje sebe je glavni vir stisk sodobnega človeka. V intervjuju smo se dotaknili tudi dela z ljudmi in s pari, kjer so v ospredju čustvene bolečine, ter pomena komunikacije in ravnovesja. Umologija ponuja celosten pristop k osebni rasti, odnosom in vzgoji ter spodbuja odgovorno, zavestno odločanje in boljše razumevanje sebe in drugih.

Hvala reviji ONA za objavljen prispevek.

Najprej vas moram vprašati, kaj v bistvu je umologija in kako bi jo opisali tistim, ki zanjo slišijo prvič?

Umologijo bi lahko opredelila kot sistematičen nabor spoznanj o nas samih. Je urejen pregled znanj, katera bi človek o sebi moral imeti in ki se jih trudim preko raznih oblik: tečajev, delavnic, svetovanj, predavanj posredovati čim širšim množicam, da bi si z njihovo pomočjo uredili življenje.

Ključni cilj je, da človek spozna samega sebe ter resnično razume in dojame, kako celostno deluje. To je predpogoj, ki omogoča človeku dosegati tehtne spremembe. Brez teh znanj je zgolj prepuščen »trgu trendov«, čedalje bolj grotesknemu oglaševanju, poplavi strokovnjakov in…kurativi. Umologija lahko vsakomur »razjasni nebo«.

Bi rekli, da je prav nepoznavanje sebe vir največjih težav sodobnega človeka?

Bi, in to iz preprostega razloga: obkroženi z nešteto informacijami, napotki, navodili, priporočili. Včasih razmišljam, da bolj kot je človek bliže spoznanju kdo in kaj je, več je motilcev v obliki najrazličnejših ponudb znanj. Toliko je vsega, da smo preprosto zmedeni. Namesto, da bi si stvari končno poenostavili, se utrjujemo v kompliciranju.

Sama sem se že med študijem spraševala, kako naj se človek pri vsem tem, kar je s področja fizičnega in psihičnega zdravja nudeno, sploh glede česarkoli odloči. Kako naj ve, kaj je zanj najboljše in še pomembneje, kdo je zanj najboljši.

Prepuščeni smo temu, da naključno iščemo, se nečesa oprimemo, hkrati pa nismo toliko v stiku sami s seboj, da bi si v tej izbiri lahko dovolj zaupali.

Najverjetneje pa smo tudi že naveličani poslušanja enih in istih lajn o osebnostni rasti, novodobni duhovnosti, meditaciji, najboljši različici sebe ipd.

In tu vstopi umologija ….

Tako je. Ta ne zavzema pozicije guruja, ne kaže s prstom, temveč omogoča človeku širšo perspektivo. Zelo poenostavljeno predaja temeljne zakonitosti in resnice človeške narave. Lahko bi rekla, da nudi celosten pregled slike in ne zgolj njenih sestavnih delčkov. Veste, stvari so zelo preproste in jasne. Tudi to, kaj človeku škodi, kaj ga lahko napaja in k čemu naj teži. Vse je v ravnovesju, ravnovesje pa je glede na posameznikove individualne potrebe tudi stvar izbire. Vse, kar potrebujemo, ali nosimo v sebi, ali pa nam je to v naši okolici dosegljivo.

S svojim znanjem pomagate mnogim, tako posameznikom, parom kot skupinam.

Pri Umologiji obravnavamo vse: starše, pare, posameznike, skupine. Velikokrat se nasmejim očitku v smislu, a vi pa lahko pomagate kar vsem. Pojasnim, da seveda kajti vsi imamo možgane, človeško naravo, psihofizične potrebe in iz tega izhajamo. Zato smo tukaj za vse. Vedno gremo na skupni imenovalec, šele kasneje v detajle. Stvar zanimanja publike, ki se v določenem trenutku druži z nami. Zadeve lahko razlagamo zelo na splošno ali pa se za namen jasnosti poglobimo v oprijemljivo prakso. Veste, lahko se pogovarjamo zgolj o drobtninah, lahko o rezinah kruha, s tistimi bolj zvedavimi pa o hlebcih, morda celo pekarnah. Lahko zatrdim, da vsebinsko vsak najde zase, kar potrebuje.

To pa je največkrat kaj?

V ozadju so vedno stiske. Ne glede na to, kdo pride, moški, ženska, par … , vedno je v ozadju stiska zaradi zmedenosti, zaradi izpostavljeni tolikim zunanjim dražljajem, da spregledamo bistvo sebe. Zgolj neznanje in nerazumevanje nas pušča v objemu tegob. Vse je rešljivo, samo vedeti moramo kje in kako se izziva lotiti. Umologija se pri tem poslužuje kirurgije uma.

Pri delu se med drugim naslanjate na RTT (Rapid tranformaty Therapy) tehniko. Katere so njene prednosti in kako hitro se običajno pokažejo njeni učinki? Glede na to, da ste jo nekoč opisali kot liposukcijo za psiho, najbrž dokaj hitro, pa vendar, kaj je v smislu duševnega zdravja hitro?

Dejstvo je, da nasploh v skrbi za zdravje, tudi duševno zdravje in dobro počutje bližnjic ni, to uči tudi umologija, imamo pa vseeno, če povem s prispodobo, regionalke in avtoceste. To pomeni, da ne iščemo, niti ne podpiramo bližnjic skozi gozd, lahko pa na primer izberemo RTT, v slovenščini bi ji lahko rekli terapija hitre spremembe, avtocesto namesto regionalne ceste.

Vedeti moramo nekaj: ljudje se na hitro spreminjamo samo na dva načina: s šokom ali s hipnozo. RTT tehnika je pravzaprav hipnoza. Po njej na videz ni naenkrat vse drugače, je pa toliko drugače, da prinese takojšnje olajšanje. Posameznik še 21 dni po terapiji posluša njemu prilagojen posnetek, kar je nekakšno zalivanje s pravim gnojilom, da tisto, kar je bilo posajeno, raste naprej in se dokončno utrdi.

Kot krizna managearka odnosov in mediatorka se na sodišču srečujete s pari v enem najtežjih obdobjih življenja: med ločitvijo. Dejstvo je, da je vsak par zgodba zase, pa vendar, imajo tisti, ki se razhajajo tudi kaj skupnih točk?

Velikokrat povem, da bi nam bilo lažje, če bi si partnerstvo predstavljali kot poslovno pogodbo. Ali pa razmislili, zakaj menimo, da se o partnerstvu ne rabimo učiti. Ja, imajo skupne točke. Ranjenost. Prizadetost. Čustveno podhranjenost. Manko pozornosti, razumevanja nasprotne strani, občutek nevidnosti, ne slišanosti in pogrešanje priznanja ter opravičila bivšega partnerja. Velikega krivca vidim v družabnih omrežjih, trendih, ki jih dostavljajo ter naši naivnosti, da je sosedova trava bolj zelena.

Smo premalo kritični do vsega, kar nam je na voljo, kar vidimo?

V bistvu se ne zavedamo, da se na podlagi vseh psiholoških trikov in zunanjih dejavnikov še vedno ne odločamo sami, po svoj vesti in potrebah, pa čeprav imamo občutek, da se.

Zato se moramo, kot uči umologija, resnično podružiti s sabo in se spoznati. Na ta način lahko odvržemo ogromno balasta, ki ga nosimo s seboj, nam je samo v breme in zaradi katerega nezavedno vsak dan delamo miselne napake. Med drugim ne znamo pravilno ovrednotiti informacij, vseh slik in podob, ki jih videvamo, vse več je zato nezadovoljnih, stalno tekmujejo z vsem in vsakomur, stalno hrepenijo po nečem več … Prevečkrat ne zmoremo ločiti bistva od nepomembnosti in to velja za vsa področja življenja, ne le za partnerstvo.

Ampak želje nas vendar tudi ženejo naprej, kako prepoznati mejo, ki določa želje, ki nam koristijo k razvoju posameznika in tudi para ter na drugi strani tiste, ki nam škodujejo in v nas zbujajo stiske?

Nič ni narobe, če nekaj hočemo, pomembno pa je, da ne rušimo vsega, kar smo zgradili zato, da bi nekaj dobili. Točka preloma bi morala biti zelo jasna: do kdaj mi nekaj koristi, od kdaj mi ne koristi več, celo nasprotno – imam zaradi tega negativne misli, se vrtim v začaranem krogu, kopičim nezadovoljstvo…Torej, kdaj se tisto, kar je bilo dobro postavljeno, začne zaradi želje po nečem, rušiti.

Vsak lahko naredi kar hoče, vprašanje pa je, kakšno ceno je za nekaj pripravljen plačati. Oseb, ki bi dejansko šle čez vse, nima smisla zadrževati, ampak takih je ekstremno malo. Normalna težnja je želeti si nekaj in vedeti, koliko smo za to, da bi to dosegli, pripravljena žrtvovati.

Odločati se je treba znotraj lastnih meja na podlagi svojih notranjih norm, prioritet, vrednot. Na žalost se še vedno ne znamo poslušati, tvegamo preveč, čeprav tega morda v sebi sploh nočemo, kar na koncu pripelje med drugim tudi do tega, da razpade ogromno zakonov.

Pa lahko prepričate pare, da se odločajo drugače?

Prepričati jih niti ne morem niti nočem v nič. Jih pa lahko pripeljem do točke, ko so pripravljeni komunicirati, se slišati in se normalno pogovoriti.

Takoj, ko pridemo do vzpostavljene dostojne komunikacije, pari v 85 odstotkih primerov zmorejo preseči okope, se potrudijo zase, za drugega, za družino, za tisto kar so ustvarili.

Najbrž ni vedno uspeh da par ostane skupaj, temveč je uspeh tudi, da se par pogovori, čeprav gre narazen?

Absolutno. Že štiri leta nazaj sem imela projekt z naslovom Kultura razhajanja in razhoda, pod okriljem katerega smo usvajali točno to, kar ste vprašali. Uspeh se ne meri v tem, ali par ostane skupaj ali ne temveč v tem, kako bo nekaj od tega naredil in po svojih najboljših močeh poskrbel, da bo prizadetosti in kolateralne škode čim manj. Konec koncev v nobenem primeru ne gre za lahke stvari, ko se svet, kot smo ga poznali, deli.

Sploh, kadar so vmes otroci, ki so velikokrat žrtve vojn med staršema. Kaj se zgodi v dveh, ki naj bi jih imela najraje, da jih na koncu tako grobo izkoriščata v svoj prid in nanje gledata kot sredstvo maščevanja?

Ko pridejo stvari tako zelo daleč, da ima nekdo občutek, da je popolnoma spregledan, zanemarjen, zavržen ali izdan, takrat ni meja.

Zato umologija med drugim poudarja, da je pozornost hrana, ki si jo moramo dajati, kajti podhranjen človek lahko postane kanibal. Ko je človek v stiski, se spremeni v pošast. Ne sicer vsi, odvisno od tega, kakšna je naša osebnostna struktura, ampak mehanizem preživetja je v vseh nas zelo močan.

Zato vedno tako zelo poudarjam, kako pomembno je se prej učiti da do tega ne bi prišlo, da bi se nesporazumi reševali sproti, da bi četudi do razhoda pride, ostala kultura razhajanja tako visoka, da bi dopuščala prostor neokrnjeni ljubezni do otrok kot absolutni pedistal.

Pa pridejo po pomoč pari, preden pride tako daleč?

Zadnje čase moram reči, da prihaja vedno več parov preventivno. Ločitev je še vedno ogromno, tako kažejo tudi statistike, na drugi strani pa odstotek ljudi, ki se odloča za pomoč preden pride do krize, še vedno majhen. No, narašča in to je pomembno!

Nekoč je veljalo, da je za prelomno leto zveze sedmo, vi pravite, da je četrto. Zakaj?

Umologija je rada malo poredna in pod vprašaj postavlja vse, kar so nas učili. Ena takšnih stvari je mit, da je kritično sedmo leto zveze ali zakona. Zakaj ravno sedmo? Sedem naj bi bilo pravljično število, a v zvezah pa prelomno? Preseči moramo stare, preživete ideologije, v kolikor nam ne koristijo.

Praksa in narava v nas kaže, da je do štirih let še vedno dokaj lahko vzdrževati sladkosti sveže zveze.

Od takrat naprej postane odnos večji izziv. Po tem obdobju je treba vnesti malo več zavestnih odločitev in truda.

Če bi se tega zavedali, nam to ne bi bilo težko. Če pa čakamo sedem let, čeprav naša kemija in narava delujeta drugače, pride do tega, da se marsikaj spregleda, pomete pod preprogo in na koncu je lahko prepozno. Zakaj se vsi vpisujejo v šolo za starše, v šolo za pare pa ne? Pa je ravno to slednje predpogoj za kvaliteto prvega.

V enem prejšnjih intervjujev ste dejali, da za zakone ponujate dve umološki ideji: ena je, da bi se morali poročati šele, ko bomo dovolj zreli za prirejanje zabav ob morebitni ločitvi; druga pa, da si lahko (če imamo izjemno željo po poroki) priredimo tudi ne-poroko. Kaj je ne-poroka?

Ne-poroka je, čisto na kratko, obred, ki spominja na poroko, ni pa tak zakon uradno priznan. Zakaj ne-poroka? Zato, ker se ljudje velikokrat bojijo uradne obveze, jih je strah, da bodo deležni slabih izkušenj, kot so jih videli pri drugih, ali preprosto niso pripravljeni na (psihične) spremembe, ki jih poroka prinese. Lahko bi rekla, da ne-poroka ohranja vse lepo in z vidika partnerstva vse bistveno, hkrati pa na posameznika vrši manj pritiska v smislu družbenih pričakovanj, s časom občutka »ujetosti« do sebe in samoumevnosti partnerja.

Poroka je nekaj čudovitega, a poročati bi se morali šele, ko bi sebe poznali dovolj, da nam bi bilo več kot jasno, kaj sploh hočemo, koliko smo v zakon pripravljeni vlagati in bi vedeli, da bi se znali zavestno odzvati po svojih najboljših močeh, če bo šlo kaj narobe.

V preteklosti ste sodelovali tudi s Centri za socialno pomoč in tam prihajali v stik z otroki in mladostniki, ki so jim grde ločitve pustile velike travme.

Vaš knjižni prvenec iz zbirke Umologi, ki je izšel leta 2022 z naslovom Gora, ki je ujela oblak, je namenjena prav otrokom v stiski, a v njeni predstavitvi je zapisano, da lahko naredi veliko tudi za starše.

Še vedno se srečujem z otroki in mladostniki, ki nosijo težke zgodbe, ne gre pa spregledati vseh otrok, ki niti ne pridejo tako daleč, da bi se kdo z njimi ukvarjal. Zlorab in nasilja je toliko, da si težko prestavljamo. Tisto, kar je vidno in opazno, še zdaleč ni vse, resnične številke močno presegajo podatke CSD-jev.

V tem zavedanju sem se odločila napisati nekaj, kjer bi združila vsa svoja znanja. Cilj je, da doseže čim več otroških in odraslih rok, saj so prav odrasli tisti, ki se morajo naučiti pravilno voditi svoje otroke, ne pa otroka nekam preprosto peljati »na popravilo.« To dam staršem v svoji praksi vedno zelo jasno vedeti in zato sem se odločila oblikovati literaturo, ki bi ponudila otipljive smernice.

Kmalu pridejo nove pravljice, na prvo knjigo pa sem zelo ponosna, ker starše uči pravilne komunikacije z otrokom, na zabaven način uči nenasilne komunikacije, razumevanje dinamike prepira in ponuja zgolj primerne miselne koncepte. Ob tej knjigici se starši lahko počutijo popolnoma varne, saj je vsaka beseda, ki jo sestavlja premišljena, tvorna, prijetna, prijazna, pozitivna in vzpodbudna. Iz malega raste veliko, pravimo. Pazimo, kaj sadimo v čudovite, nežne in čiste otroške miselne vrtove.

Morda ideja za praznično obdarovanje! Prav prihajajoči prazniki naj bi simbolizirali mir, spokojnost in izpostavljali družinske vrednote, čeprav prav v prazničnih dneh na plano radi pridejo spori. Kako bi se jim izognili?

Tudi tu lahko pomagajo smernice umologije. Z vidika prepoznavanja lastnih potreb, želja, pričakovanj, ozaveščanja, kdaj je vsega preveč ali premalo. Z opuščanjem nerealnih predstav in idealov, ki niso nam lastni ter s prilagajanjem prazničnih ritualov sebi oziroma svoji ožji skupnosti. Opomnimo se, da so tudi prazniki zgolj koncept v naših mislih in poskrbimo, da jih bomo v sebi pretvorili v nam koristno obliko.

Če želimo, lahko praznujemo na drugačen, svoj način in tako ustvarimo lepe spomine zase in za otroke, brez napetosti, ki je pogosto posledica potrošniške norije, stalnih primerjav z drugimi in nepoznavanja svojega bistva.