💌#12 Bolezen dobrotnikov (2. del)

Dobrota pogosto vodi v izčrpanost, ker ljudje dajejo vse od sebe, tudi ko so že brez energije. Prijaznost pa pomeni uravnotežiti lastne rezerve in dati drugim le toliko, kolikor lahko, brez poškodb samega sebe. Tako se izognemo izgorelosti, zmedam in napačnim prepričanjem o tem, kdo smo.

Razmišljajmo skupaj.

Kako je lahko dobrota sirota?

V resnici je zadeva zelo preprosta.

Prava in resnična dobrota nikoli ne bi mogla biti razočarana. Ker je takšna sama po sebi in ničesar ne pričakuje v zameno. Drugim na uslugo. Koliko takšnih oseb poznamo? Nekaj skromnih duš, ki ustrezajo temu opisu že, vsi drugi pa se skrivajo pod krinko dobrote in upajo, da ne bodo razočarani, izdani, spregledani, ne cenjeni, zapuščeni in nezaželeni.

m

Dobrota torej ni tista, ki čaka, da bo nekoč dobro z dobrim poplačano in stiska zobe. Niti ni tista, ki čaka občudovanje, hvalo, potrditev, priznanje, pozornost in veljavo.

m

Dobrota je čista moč, ki se skriva v človeku. Je vzgib, odločitev, da bo ta moč in njeni sadovi, ki se kažejo v obliki presežkov, deljena s tistimi, ki je premorejo manj. Uravnovešena dobrota ne zboleva, ne izgoreva in ne potrebuje premora.

In predvsem si zapomnimo, da se dobrota skriva v mnogih kotičkih, kjer je niti ne opazimo in se bahavo razkazuje tam, kjer je ni.

Dobrota je vse prevečkrat vse tisto, kar nam pride prav. Zadnje čase je dobrota marketing in nima kaj dosti zveze z dobroto v njeni najčistejši in izvorni obliki. Ja, prodajamo in kupujemo jo v najrazličnejših krinkah.

Vabim vas, da razmislite, koliko pravega oz. iskrenega dobrotnika je v vas v resnici. Hkrati vas vabim, da kadar ne zmorete, to upoštevate; kadar zmorete, aktivno (so)ustvarjajte … predvsem pa se ne “limajte na limance” velikih sladkih ust in medenih besed.