Romantična zveza na prepihu časa: V ljubezni nas čaka potres

Mag. Tjaša Ravnikar, RTT terapevtka in mediatorka, opozarja, da romantična ljubezen kot fikcijski konstrukt ne obstaja sama po sebi in da uspešne zveze zahtevajo zavestno delo, prilagodljivost in medsebojno spoštovanje. V sodobnem svetu se paradigme odnosov spreminjajo – od monogamije do poliamorije, nemonogamnih zvez, razmerij na daljavo in različnih oblik partnerstev, pri čemer mora vsaka odločitev upoštevati dobrobit otrok. Ključ do uspeha je razumevanje svojih vrednot, postavljanje lastnih pravil v odnosih in aktivno upravljanje sprememb, ob tem pa ohranjanje zdrave družinske celice.

Skupaj. Samo midva. Srečna. Za vedno. Predstava, ki zaznamuje generacije, ki smo bile vzgojene v duhu iskanja idealne romantične ljubezni in zveze, se rahlja in maje. Časi se spreminjajo, z njimi pa ljudje in načini, kako biti skupaj. Terapevtka in mediatorka mag. Tjaša Ravnikar napoveduje, da prihaja ne pretres, ampak pravi potres na področju ljubezenskih vzorcev. Tega se ne rabimo bati, pravi. Ne bo nujno slabše ali boljše. Bo pa drugače.

Nekoč je veljalo, da je ženska dobila dobrega moža, če je finančno preskrbel družino, bil ročen, ni pil in je znal biti tudi prijazen. Mož je bil zadovoljen, če je bila žena dobra gospodinja in mama in ne preveč jezikava. Potem se je vmešala romantična ljubezen. Desetletja so zaznamovali Dr. romani in romantične komedije, v katerih so bile praktične plati skupnega življenja popolnoma spregledane, vse se je vrtelo okoli silnih čustev, ki sta jih junaka gojila eden do drugega. Največje neumnosti in škoda, ki jih je eden od njiju morda zagrešil, so bile oproščene, ko je on pokleknil in končno izustil tisti velepomembni “Ali bi postala moja žena?” Potem se je fikcija modernizirala in navijali smo za zaljubljence, ki so se ga včasih tudi napili, poslušali alternativno glasbo in imeli po možnosti nekaj malega osebnostnih težav. Poroka ni bila več nujna, dovolj je bilo, da sta si končno izpovedala velika čustva. Potem so prišli še vampirji, čarovnice, super junaki in kar je še takega, rdeča nit pa je ostala – silna, opijajoča čustva, ki zagotavljajo večno srečo. Tam nekje enkrat, ko se bo končno vse razrešilo in poklopilo. Zvestoba, nerazdružljivost in ‘dokler naju smrt ne loči’ so bili še vedno razumljivi sami po sebi. A to se spreminja, pravi mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica, RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in centrih za socialno delo.

Smo v času iskanja

“Naučiti se in sprejeti bomo morali, da romantična ljubezen sama po sebi, kot konstrukt, katerega smo vajeni iz fikcije, v praksi ne obstaja,” pravi Tjaša. “Doživljamo jo lahko v delih in drobcih, kar pa še zdaleč ni tisto, kar si predstavljamo pod “srečnim koncem” in kar nam obljublja “happy ever after”. Tukaj se “kalvarija” šele začne,” se smeje. Pri svojem delu opaža, da ljudje nismo pripravljeni kaj dosti vlagati v zvezo, pričakujemo pa zelo veliko. Ne le to, da bi nas partnerstvo moralo osrečevati in izpolnjevati in biti popolno kot iz reklame. Razmišljamo, kaj vse bi moralo biti drugače in česa vsega nimamo, nismo pa pripravljeni zavihati rokavov in za to včasih tudi trdo delati. Ne le zato, ker bi bili razvajeni, v veliki meri zato, ker nas povozijo požrešne službe, skrb za otroke, neprestano hitenje in stres. Če se s partnerjem zgrešimo še v urniku, je prostora za skupen čas in pozornost še komaj kaj. A brez tega ne gre. “Šele, ko se bomo zavedli, da ‘srečno do konca dni’ ne obstaja samo po sebi, ne glede na to, s kom smo, bomo razumeli, da je zveza lahko uspešna le, če se tako odločimo in na tem vsak dan vztrajno delamo,” opozarja Tjaša. To pa je naporno. Marsikdo pa si romantične zveze kot si jo še zmeraj večinsko predstavljamo, niti ne želi.

“Živimo v času največjih sprememb kadarkoli v zgodovini človeštva. Moderne tehnologije so naša življenja in svet postavile na glavo. Nikoli še nismo živeli tako hitro in bili tako izpostavljeni informacijam, idejam, primerom od drugod. Nikoli se niso naša osebna in poslovna življenja tako mešala med sabo in nikoli nismo imeli toliko stvari na dosegu roke. To pa spreminja tako nas kot celotno družbo.” Tjaša pravi, da smo v procesu iskanja. Samih sebe, svojega prostora v spreminjajočem se svetu in tudi načinov, kako biti ali ne biti skupaj. “Veliko se govori o tem, da postajamo narcisi, sebični, individualisti. A drugače sploh ne gre. Živimo relativno udobno, ni nam treba več skrbeti, kaj bomo jutri jedli, družbene norme so se zrahljale, ni več enotnosti o edinem pravilnem načinu življenja. Soočeni smo z možnostjo razmisleka o tem, kaj želimo delati, kako želimo živeti, kakšne zveze želimo imeti. To je velika stvar, lahko kar strašljiva. A v glavah smo se že odmaknili od tradicionalne predstave, pa če se tega zavedamo ali ne in še zdaleč ne samo mlajše generacije. Toliko ločitev in razhajanj je ravno zato, ker nismo več pripravljeni živeti po starih pravilih. To ne pomeni, da v sebi ne nosimo nekaterih tradicionalnih vrednot in želja, a morda jih želimo uresničiti v drugačnem aranžmaju,” razlaga Tjaša. Odkrivamo, oziramo se okoli sebe, preizkušamo novo in uhajamo iz starih okvirjev. Pri tem pa nastajajo ali pa se morda le prvič kažejo nove paradigme odnosov. “Glede na to, kaj vse se na področju zvez in odnosov dogaja, lahko pričakujemo kar pošten potres,” pravi Tjaša. “Pozabiti bomo morali, kar smo se naučili, kar smo verjeli, na kar smo računali. Pogledati si bomo morali v oči in začeti graditi na novo, če želimo svoj srečni konec.”

Ne za vedno, ne izključno ali pa sploh ne

Načini sobivanja, nad katerimi bi se včasih skupinsko zgražali, so danes že veliko bolj sprejeti kot še desetletje nazaj. Nekateri jih sicer vidijo kot znanilce apokalipse, drugi kot moralno nesprejemljive, tretji si mislijo – naj vsak živi kot želi. Četrtih – teh, ki jih živijo – pa je čedalje več. Tako niso več izjema ljudje, ki so se odločili, da jih monogamija (zvestoba enemu partnerju) ne prepriča. Nemonogamna razmerja imajo različne oblike. Partnerja, ki sicer živita skupaj in imata otroke, se lahko dogovorita za odprt zakon. Se pravi, da si dovolita, da posteljo delita tudi z drugimi. Zelo veliko je tako imenovanega swinganja, kjer se pari dobivajo in si med seboj zamenjajo partnerje ali pa seksajo vsi skupaj. Potem je tu poliamorija, kjer v skupnem gospodinjstvu živi več partnerjev. Morda ima ženska več “mož”, morda obratno ali pa živijo kot nekakšna razširjena družina. Milenijce (ljudi rojene po 1990) po raziskavah zaznamuje tudi to, da imajo raje neobvezne občasne odnose z različnimi partnerji kot pa resne zveze. Po eni od ameriških raziskav kar 20% milenijcev prakticira ali pa je odprtih za nemonogamno zvezo. Vsak peti torej. To v resnici ni nič novega. Že dolgo ženske nismo več device do poroke in tudi poročimo se le redko s prvim resnim fantom. Le da je dolgo veljalo, da se spodobi imeti le enega partnerja naenkrat. Torej, da smo serijsko monogamni.

V vse bolj globaliziranem svetu so postala pogosta tudi razmerja na daljavo. Čisto resna, trdna in dolgotrajna so. Napredek v tehnologiji je olajšal vzdrževanje odnoso na daljavo in ljudje raziskujejo nove načine za intimnost in povezanost, tudi ko so fizično ločeni. Nekateri so zadovoljni s tem, da skupnost gradijo prek pogovorov, fotografij, posnetkov in občasnih srečanj, sicer pa živijo na različnih koncih sveta.

Nič redkega ni več tudi to, da se par odloči, da ne bo imel otrok. Razlogi so različni, starši razumljivo užaloščeni, a obsojamo takih odločitev več ne. Nekateri pa storijo še korak naprej. Ne le otrok, tudi partnerja si ne želijo imeti. Zadovoljni so sami s seboj in dvojine ne pogrešajo. Ali pa bi, ko gre za aseksualnost, življenje želeli deliti z nekom, ne želijo pa si spolnih odnosov. “Kdo te bo pa vzel?!” bi včasih pomislili. A danes, ko tudi partnerje čedalje pogosteje najdemo na spletu, tudi aseksualni lahko najdejo nekoga po svoji meri in z njim živijo enako polno partnerstvo. Spet drugim pa ni pomembna zaljubljenost in čustva, ampak stavijo na partnerja, ki jih dopolnjuje v življenskem stilu ali s katerim lahko uspešno gradijo kariero ali posel. Tudi to je lahko stvar dogovora.

Nove generacije na splošno rušijo tradicionalna nenapisana pravila, ki naj bi veljala v zvezi med dvema. Ne pristajajo na predpisane okvirje, ampak pričakujejo, da jih bodo lahko postavili sami. Da bo vsebina in oblika zveze stvar dogovora, medsebojnega spoštovanja in upoštevanja in pisana na kožo njim in partnerju. Morda želita živeti vsak v svojem stanovanju. Morda želita skupaj preživeti le tri dni na teden, ostali čas pa posvetiti drugim stvarem. Morda je zanju partnerstvo le ena od enako pomembnih stvari v življenju, na istem nivoju kot kariera, osebna rast, avtonomija…

Potem so tu še tisti, ki jih je Tjaša sama pri sebi poimenovala unisex. “Presenetljivo veliko pride k meni ljudi, ki pravijo, da niso le moški ali ženska, ampak vse. Že na pogled bi težko določil, katerega spola so, tudi obnašanje je androgeno. Kot bi res bili nekakšen tretji spol. Ti so večinoma sami sebi dovolj in pogosto partnerja niti ne iščejo. Dopuščajo možnost, da nekoga srečajo, a nimajo močne želje po tem. Tudi otrok si praviloma ne želijo.“

Ne dobro ali slabo, le drugače

Čeprav te nove paradigme morda niso tako razširjene kot tradicionalni monogamni odnosi, postajajo čedalje bolj prepoznane in sprejete. Seveda je takšnih alternativnih zvez veliko več v zahodnem svetu kot v bolj tradicionalnih družbah. Nekateri se jih bojijo, saj so še en korak v neznano, v svet, kjer se moramo sami odločiti, kaj je za nas prav. Škodijo verjetno nikomur. Kot pravi umologinja Tjaša Ravnikar: “Ljudje imamo vse mehanizme, da zadržimo ob tem valu sprememb vse kar je staro in obenem “delujoče”, in da ohranimo ali se celo naučimo na novo ustvarjati “zdrave družinske celice”. Je pa ta plaz sprememb lahko zelo ohromljujoč in se je včasih lažje prepustiti situaciji kot z njo aktivno upravljati. Za začetek se ni lahko pogledati v ogledalo in si priznati, da si želimo nečesa, kar so nas učili, da je narobe.”

Naj cene ne plačajo otroci

Tjaša pravi, da mora imeti pri svojem delu odprto glavo in ne soditi načinov, na katere ljudje želijo živeti. Se pa tudi zanjo vse ustavi pri otrocih. Tukaj je nepopustljiva. “Otroci so naša odgovornost. Prinesli smo jih na svet in skrbeti moramo zanje. Tudi v trenutku, ko bi najraje mislili le na to, kaj je dobro za nas. Naj bo v odnosu še tako slabo ali še tako močna želja po nečem drugačnem, treba je stopiti na bremzo in pomisliti, kako bodo spremembe vplivale na otroke. Ne gre le za vas, za vaju. Družina kot osnovna celica se spreminja, ne pa tudi to, kaj otroci potrebujejo. Odločitev za otroka je zavestna izbira in v tem trenutku sprejememo odgovornost za nekoga, ki bo dolgo popolnoma odvisen od nas. Kar koli že v življenju želimo zase, moramo paziti, kaj bo to pomenilo za naše otroke. Vsi starši vsaj malo zafrknemo svoje otroke, lahko pa pazimo, da jih ne zafrknemo preveč. Izgovori, da se otroci vsega navadijo, da je važno samo to, kako jim stvari predstaviš, da mora biti najprej v redu starš, da lahko skrbi za otroka, me razjezijo. To je le beden izgovor. Otroke razhajanja in združevanja družin, selitve, podajanja in podobno močno zaznamujejo in rušenje njihovega malega sveta jih v vsakem primeru prizadane. So kot male antene, ki zaznajo vse, kar se dogaja. Zato kar koli si že želite vi, prilagodite in speljite tako, da bodo otroci plačali čim manjšo ceno za vaše odločitve.”

Prispevek objavljen na: https://svet24.si/revija/jana/clanek/romanticna-zveza-na-prepihu-casa-v-ljubezni-nas-caka-potres-1062873