Prosjačenje pred “več kot fer”

Avtorica razmišlja o človeški naravi, odgovornosti in navidezni želji po rešitvah, ki se pogosto konča pri udobju v vlogi žrtve. Opozarja na izgubo zdrave pameti, vpliv tehnologije in družbenih omrežij ter pomanjkanje kakovostne vzgoje. Besedilo je kritičen, mestoma ciničen poziv k večji osebni odgovornosti in uporabi lastnih možganov.

Ljudje smo fenomen. Če sem včasih ob teh besedah še zatrdno verjela, da to izrekam absolutno pozitivno, je danes prej malce sarkastično oz. cinično. V vseh teh letih dela z ljudmi se je mojemu svetu le uspelo malce »obarvati«. Saj veste, kot bi skupaj oprali belo in roza majico. No, sicer sem opremljena s tonami varikine in belina ne izgine, je pa res, da po prvi »obarvanosti«, ki jo zaznaš, pogled nikoli več ni isti.

Vedno sem zatrdno zagotavljala, da je v vsakem od nas nekaj dobrega in nekaj lepega. Danes temu rečem, da vidim potencial. Potencial je bolj pravilna beseda, saj sporoča, kaj vse bi nekdo lahko postal in bil, vendar … Vedno pride na vrsto ta »vendar«. Pa to ni moj »vendar«. To je vendar od vsakega posameznika in nekateri se ga oklepajo na žive in mrtve. Mnogi tudi vse do konca ali vsaj prve tragedije, ki jim spremeni pogled na svet in sebe v njem.

No, hočem povedati, da so se mi nekoč zaznane krivice ali druge neuravnovešene situacije zdele strašne in nedopustne. Zdaj pa se mi mnogokrat ne zdijo nič čudnega. Pa niti slučajno ne govorim z vidika privoščljivosti ali brezbrižnosti. Govorim o nekem novem pogledu. O razumevanju, da čeprav je nekje nekaj hudega, enostavno ne bi moglo biti drugače, če pa so bili izpolnjeni vsi pogoji, da je tako.

Dolgo sem se na primer ukvarjala z iskanjem oprijemljivih rešitev, ki delujejo za mnoge. Pa sem potem še prav tako dolgo potrebovala čas, da sem sprejela dejstvo, da si vsi ne želijo rešitev. Da se samo pretvarjajo, da si jih. In da je mnogo takih, ki enostavno uživajo v drami, se smilijo sami sebi, kolnejo čez ta svet. Krivi so vsi in vse drugo. Tako so spojeni s to vlogo ubožcev, da se je ne upajo spustiti. Ker če bi jo spustili, jim ne ostane ničesar več. In če nimajo ničesar več, jih ni. Tako zelo preprosta matematika je to. In ker jim kakršnakoli druga kombinacija predstavlja preveč dela, ostajajo na tem poznanem kupu gnoja.

Ampak tudi jaz sem vztrajna. Še vedno. Čakam, kdaj in katere bodo nastopile tiste prave okoliščine, ki ljudi zavijejo in izpljunejo v napredek in razmislek. Ja, zanimivo je opazovati, kaj je to v nas, da nekatere neprestano drži v zakrčenosti in strahu, da obstanejo na mestu. In spet, kaj je to v tistih drugih, ki se tako brezbrižno in samozadostno podajajo v svet ter tlačijo in hodijo po vsem in vsakomer, kar in kdor jim pride na pot. Ali je res vse samo vzgoja? Ali je res vse samo osvojen način razmišljanja?

Ja, ljudje smo zagotovo fenomen. Tako radi se sklicujemo na zdravo pamet, v resnici in praksi pa je imamo čedalje manj. Zakaj hudiča ima človek tako rad težave? In zakaj zanje samo na videz rad išče rešitve? Ali res to vidim samo jaz? 

In kako smo lahko tako zelo neumni, da ne vidimo širše slike? Zakaj mislimo, da nikakor ni povezano: tehnologija, mobiteli, družabna omrežja, motivacijski tiktoki, mladina, odnos do golobov in odlov nutrij v Ljubljani? Pa streljanje, ne upoštevanje staršev, prosjačenje pred »več kot fer« trgovino, pljuvanjem po cesti in kriljenje z rokami za pregon žuželk?

Joj, recite, kar želite. Ampak iz malega raste veliko. Svet se najprej začne na malih nožicah. In to govorim z največjim spoštovanjem in ljubeznijo. Kako naj odrasel človek spoštuje kogarkoli in karkoli, če ga kot otroka niso naučili spoštovati svojih staršev? Kje naj se navzame te zdrave kmečke pameti, če je ni skorajda več nikjer? Povsod samo še poneumljanje v eno ali drugo skrajnost. Ali v bolestno tekmovalnost ali v »imejmo se radi, svet je lep, meditirajmo« navidezno srečnost. 

Se vam zdi kakovostna vzgoja v duhu »bodi samosvoj, nagajaj, okusi svet brez omejujočih pravil, ki bi te klestile, da boš ohranil svojo osebnost« primerna? Katero osebnost pa naj ohrani? Tisto, ki se še gradi? 

Ali lahko prosim že enkrat začnemo uporabljati možgane?

»Kje pa naj začnemo?« vprašajo. »Vzemite jim telefone,« odvrnem.

Kolumna objavljena tudi na: https://portal24.si/prosjacenje-pred-vec-kot-fer/