💌#11 Bolezen dobrotnikov (I. del)

Dobrota pogosto vodi v izčrpanost, ker ljudje dajejo vse od sebe, tudi ko so že brez energije. Prijaznost pa pomeni uravnotežiti lastne rezerve in dati drugim le toliko, kolikor lahko, brez poškodb samega sebe. Tako se izognemo izgorelosti, zmedam in napačnim prepričanjem o tem, kdo smo.

Dovolite, da začnem udarno. Če premoremo že knjige s takšnim izrazoslovjem in če znana slovenska režiserka ovekoveči film s takšnim besediščem, potem si ga bom tokrat privoščila tudi jaz.

Dobrota ni sirota. Dobrota je prasica.

Zadeva je, da kdor se gre danes “dobrotništva”, je nemalokrat vrhunski dvojni agent, ki vas napeljuje k iluzijam dobrote, altruizma, skupnosti in na sploh človekoljubega aktivizma. Pridemo pa prav nič dlje kot do zavržnih smetišč človeškega pohlepa in brezbrižnosti.

Ta tema je postala stalnica na skorajda vseh mojih predavanjih in sestavni del umoloških delavnic. Danes drobec delim z vami, ker je človek težko tiho, če mu le postane nekaj stvari jasnih.🙃

Pa da ne boste mislili, z izpostavljeno temo so povezani tako vsesplošni in nekateri znani slovenski aktivisti, mnoge dobrodelne akcije in nenazadnje vsi, ki se odločajo za umik, se soočajo z “izgorelostjo” ali hudo obolevajo.

Vsem je namreč skupno eno.

So »DOBRI LJUDJE«.

Res trdim, da “dobri” ljudje v resnici niso »dobri«? Da. Hkrati pa tudi opozarjam, da je treba prevetriti definicijo dobrote, ki nam je bila vcepljena in priučena. Ali trdim, da so zlobni? Ne nujno. Naj pojasnim.

Pomagajmo si malo. Dajmo spremeniti besedo DOBRI v PRIJAZNI. Se bomo lažje znašli.

Prijazen človek je človek, ki napaja lastno prijaznost do drugih s pomočjo lastnega zadovoljstva, ki se kot presežek kaže/ izraža v razumevanju in nudenju moči drugim. Posledično je tak človek uravnovešen, kar pomeni, da se zaveda in čuti koliko lahko oz. ima dati. Ko in če bodo njegove zaloge, ki mu omogočajo altruizem porabljene, se bo umaknil, da jih zopet napolni. V tem obdobju ga drugi kaj hitro določijo kot “nedobrega, neprijaznega”.

Kakšna pa so naša naučena pričakovanja? Za dobrega in prijaznega smatramo tistega, ki daje moč in prijaznost, tudi še ko je sam že v rdečih številkah in si s tem nakoplje osebno enormne težave najrazličnejših vrst. Po domače povedano, tak človek ni dober ali prijazen, temveč prej nor in brez potrebnega znanja o svojem načinu delovanja.

Ampak to nekako ne gre v naše misli tako zlahka, kajne? Ker dober je vendarle tisti, ki je pripravljen dati zadnji atom energije, zadnji cent in ne nazadnje svoje življenje za višji cilj. Višji cilj, koga ali česa že?

Kaj mislite, koliko pa je takšnih ljudi, ki se tako zelo DOBRO poznajo in zmorejo stati za svojimi odločitvami, da se pravočasno umaknejo? In zopet vrnejo s polnimi rezervoarji?

Bore malo. In točno to pripelje do žalostnega scenarija. Pripelje do »usode dobrih ljudi«.

Aha…

Kaj pa je torej “narobe” s tistimi dobrimi ljudmi, ki ne zbolevajo, ampak kar prekipevajo od sreče, zadovoljstva in energije? Morda vam lahko namignem, da takšni v resnici niso tako zelo dobri, kot se nam kažejo… so pa zagotovo zelo dobri, če ne celo vrhunski – s financami.

Kako lahko zdaj vse zapisano pravzaprav spremeni naš miselni koncept o dobroti? Kaj tukaj v resnici “ne štima”?

Ali je kje kdo, ki ni zaznamovan z ideologijo »dobrote«? Ni ga srečneža. Vsak od vas pozna tisto »dober kot kruh« ali pa »dobrota je sirota«, prav tako pa še vedno človeštvo ugotavlja, ali smo pravzaprav v svojem bistvu dobri ali ne. Ravno to slednje je odličen primer zavajanja in upravljanja s človekovim umom.

Vabim vas, da pred drugim delom te novičke poslušate zgornji posnetek in razmišljate skupaj z mano. V naslednji novički vam pojasnim umološki pogled na bolezen dobrotnikov, ki je zgolj zmotna ideologija, ki mojim strankam in ljudem nasploh povzroča tegobe ter zmedo vcepljenih prepričanj o DOBROTI.