💌#32 Pomoč ni vedno pomoč!

Prava po-moč pomeni omogočiti drugim, da delujejo sami, namesto da jim nekaj naredimo namesto njih. Pretirana pomoč odvzema moč in priložnost za rast, tako drugim kot nam samim. Z zavestnim preusmerjanjem besede “pomoč” v “dati moč” krepimo samostojnost, zmožnosti in notranjo moč.

Včasih želimo pomagati, pa ne opazimo, da s tem drugemu vzamemo priložnost, da naredi nekaj zase. Hkrati mu s tem ukrademo možnost, da se s tem (o)krepi.

To velja tudi za nas same. Kadar si ne dopustimo, da bi se preizkusili in raje verjamemo podtaknjenim miselnim napakam – izpustimo priložnost, da bi si dokazali, da zmoremo. Ponastaviti moramo besedo »pomoč« in naše predstave, ki so nanjo vezane. Resnična pomoč ni v tem, da nekomu nekaj naredimo namesto njega, temveč da mu omogočimo, da nekaj naredi sam.

In to NI POMOČ. TO JE MOČ.

mm

m

Ena pomembnih miselnih napak je, da zamenjujemo in celo enačimo pomoč in dobroto. Oba zakoreninjena konstrukta sta nam škodljiva, v praksi pa izgledata takole:

• ko starostniku pomagamo vstati ali razrešiti kakšen drug gibalno – mentalni izziv, mu nehote vzamemo moč, da bi se sam okrepil
• ko otroku prehitro pomagamo rešiti nalogo ali drug izziv, mu odvzamemo občutek dosežka in ponosa
• ko sebi prevečkrat rečemo “ne (z)morem”, ne pustimo, da bi se telo in um izkazala kot neusahljiv vir moči in zmožnosti

Pomnite:

Vse v človeškem telesu pa deluje po sistemu “kar uporabljamo, se krepi, česar ne, pa zakrni.”

Mini razmislek za ta teden:

Vabim vas, da v svojem notranjem slovarju besedno zvezo »pomagati nekomu« spremenite v »nekomu dati moč«.

Vprašajte se:

Komu in kje v svojem življenju pomagam preveč — in bi bilo bolj modro samo dati moč?

Zapišite si 3 stvari, ki jih boste ta teden naredili sami, brez pomoči.

Zapišite si 3 stvari, ki jih boste ta teden prepustili in dopustili, da jih nekdo opravi sam zase.

Zdravost in dolgoživost nista rezultat neprestanega udobja, temveč primarno notranje gibljivosti.

Zunanjost vedno sledi.