Ko nas duhovniki učijo o seksu 

Avtorica opozarja na navidezno popolnost ljudi okoli nas, ki pogosto skriva notranjo gnilobo, zlaganost in pretirano skrivanje svojih pomanjkljivosti. Poudarja, da resnično zavedanje sebe zahteva, da se odpovemo maskam, kostumom in iluzornim idealom ter sprejmemo vse aspekte svoje osebnosti. Šele skozi to notranje spoznavanje lahko živimo pristno, ne pa da svojo energijo zapravljamo za zunanje hvalisanje, primerjanje in prikrivanje pomanjkljivosti.

Velikokrat sem trn v peti. Mnogih. Ker zavoham njihovo gnilobo, čeprav jo imajo skrito nekje globoko, globoko. Na površju so sicer zloščeni kot najsijajnejši zlatniki, iz njihovih obrazov pa se cedita med in mleko. Takšni, osladni, se mi še najbolj upirajo.

Lažje toleriram nesramnost, ki sloni na strokovnosti in ne preveč upogljivi hrbtenici. Nikakor pa ne morem prenašati tistih, ki so zlagani bolj, kot so zlagani popravki, ki šestdesetletnice pretvarjajo v štiridesetletnice. Že od nekdaj pa mi ta »netoleranca« predstavlja neprebojni jopič.

Zgodil se je sam po sebi in hvaležna sem mu. Omogoča mi, da sem sproščena in lahkotna. Zaradi njega se lahko vedno in povsod prepustim. Zaradi njega se namreč vsi ti zlaganci, gnilobci in osladneži od mene odmikajo, kot bi jim šlo za življenje. Najverjetneje se zavedajo in čutijo, da bi ob stiku z mojim jopičem razpadli kot najbolj neznatni milni mehurčki.

V življenju uporabljamo kup prispodob. Nekateri bi moj opis pretvorili v boj svetlobe in teme. Nekateri bi govorili o umazanem in čistem. Nekateri o velikih in izmišljenih ter malih in avtentičnih. Kakor koli to že poimenujemo, vedno bodimo pozorni na besedo, ki jo postavljamo spredaj.

To niso boji. To je ples. To je ples enih in drugih. In prav ta ples je ključen za to, da živimo. Da obstajamo in se razvijamo. Da izkušamo, plemenitimo in zorimo. To nikakor ni boj, ki bi zahteval dokončno prevlado ene strani. To ne obstaja.

To so miselni koncepti, ki so nam bili vcepljeni. Izkrivljajo dojemanje sveta in življenja. Pripovedujejo nam o koncu sveta. S trenutkom, ko bi prevladala ena skrajnost, bi izginila tudi druga. Ker nič … prav nič na tem svetu ni samo sebi namen. 

To, da je »vse povezano z vsem«, je sicer floskula. Floskula, ki jo med mnogimi drugimi napačno razumemo in zato se tudi s tako lahkoto potvarja v nekaj »zlajnanega« in zlaganega. Ampak v resnici je to ena izmed »zapovedi«.

Govori nam o tem, da boji niso boji. Da vse, kar je, pleše. Da vodi zdaj to, zdaj ono. Da se tako vse uravna po božanskem redu. In da prodana ideja o dobrem in zlu sploh ne obstaja. Ves ta čas, ki ga namenjamo tem temam, izgubljamo.

Vso to energijo pozornosti mečemo skozi okno. Koliko del je bilo ustvarjenih, koliko besed izrečenih, koliko izkrivljenih dejanj storjenih. Za nič. Za prazen nič, ki govori o večnem boju med dobrim in slabim. Med svetlobo in temo.

Med tistimi, ki se skozi življenje upogibajo, in tistimi, ki vzravnano stojijo.

Še eno »zapoved« vam povem. Poleg »vse je z vsem« velja tudi »vse je v meni«. Pomeni, da imajo tudi »ta svetli in dobri« v sebi vsaj odtenek »teme in slabega«. In obratno. Šele to zavedanje in sprejemanje pa je ključno, da si dovolimo se spoznavati preko življenja.

S tem si dovolimo sneti kostum, ki ga nosimo. Od začetka ga nosimo tu in tam, na koncu ga ne snamemo več. Govorim o kostumu »najboljša različica sebe« ali kostumu »jaz sem tak in tak, takšen pač sem«.

Se lahko nehamo pehati za nečim, ne da bi sploh vedeli, kdo v resnici in v samem izhodišču smo? S tem početjem namreč neprestano zapostavljamo tisto, kar v resnici nosimo v sebi. Ignoriramo svoje spregledano bistvo.

Ta naš kostum deluje kot plomba na nezdravljenem zobu. Spodaj gnije. In bolj, ko gnije, bolj imamo potrebo to prikriti. Bolj nas nekje globoko zvija zlaganost, bolj se zunaj loščimo, se svetimo in postajamo osladni.

Vidite, zato mi osladneži ne dišijo. Ne, ker bi bili zli, tema ali kar koli drugega. Ampak zato, ker mi o sebi na smrdljiv način povedo vse. Koliko vas bi toleriralo poleg sebe osebo, ki se ne prha že vrsto let? In nase samo zliva cenene dišave, da bi prikrila svoj »pravi vonj«? Sem prepričana, da ne dolgo.

No, enako kot parfum se zavonja in začutijo tudi gniloba, zlaganost in trhli temelji namišljenega znanja.

Prenehajte iskati srečo in iskati najboljšo verzijo sebe vsak dan. Najprej stopite brez kostuma na telesu in brez plombe skozi dušo pred ogledalo. Dobro se spoznajte sami s sabo. Predstavite se sami sebi znova in na novo. Če je treba, začnite odnos od začetka.

Kdo ste brez mišic, lepih oblek, umetnih nohtov, lasnih podaljškov, nakita, dragih ur, certifikatov in nazivov? 

Podrgnite že to gnilobo stran. Priznajte si, da »ste vse v enem« in da je »vse z vsem«. To je edina pot, da ne boste več potrebovali cenenih dišav, zlaganih nasmehov in osladnih hvalisanj.

To je pot, na kateri ne boste potrebovali kupa reklam, slik in besed, v katerih žolčno izkazujete, kako zelo dobro ste. Kako odlično vam gre. Končno boste razumeli, da to počnete predvsem zase. 

V prvi vrsti prepričevalci prepričujejo sebe. Nesrečni žolčno učijo sreče. Neuspešni prodajajo korake do uspeha. Tisti z neuspešnimi zvezami pridigajo o dušnih partnerjih in kakovostnih partnerstvih.

Veste, kako to vem?

Tisti, ki imajo srečo, jo hranijo zase. Uspešni za svoj uspeh delajo. In tisti, iskreno zaljubljeni, se ukvarjajo s svojimi zvezami, ne s tujimi.

Eh, ne verjemite Budi in duhovniki naj nas učijo o seksu.

Kolumna objavljena tudi na: https://portal24.si/ko-nas-duhovniki-ucijo-o-seksu/