MARKETING ŽENSKE – BARVA

Umologinja mag. Tjaša ravnikar, vidi sodobno žensko kot pogosto zmedeno in preobremenjeno s pričakovanji, ki mora najprej odkriti svojo edinstveno vrhunskost in samozavest skozi samospoznavanje. Partnerstva in odnosi zahtevajo zavestno delo, stalno odločanje in vzdrževanje iskrice, pri čemer je kakovost zveze odraz notranjih prepričanj in miselnih okvirjev posameznika. Umologija uči, da je vse v naših zmožnostih in izbiri, ter omogočata hitre in trajne spremembe v osebnem razvoju, odnosih in življenjski energiji.

1. Kako umologinja vidi sodobno žensko?

Predvsem vidi žensko, ki je v vsej vnemi, kako postati sodobna, zanemarila kar nekaj znanj in zavedanj o sami sebi. Vsa ta gonja po “ biti in imeti vse” je marsikateri že izstavila visok račun. Na tej poti tekmovanja in dokazovanja je sodobna ženska marsikdaj lažno svobodna, lažno samosvoja in lažno svobodomiselna. Sodobna ženska bo morala predvsem razčistiti sama s sabo in na novo ovrednotiti, KDO ona je, kaj ona HOČE in kaj je zares NJENO. Sodobno ni vedno sodobno, “sodobna ženska” pa v naših glavah vse prevečkrat le lažen in namišljen konstrukt, ki udarja ob naše lastne vrednote in vzgibe.

Čas je, da na novo napišemo definicijo ženske. Če smo nekoč vedele, kaj hočemo in to skozi čas tudi dosegle, bomo morale zdaj ugotoviti, česa nočemo in ne potrebujemo, saj smo si na ramena naložile preveč bremen. Obuditi moramo znanja in zavedanja o svojih danostih in prednostih, za tem pa vsaka zase prevetriti svoja pričakovanja, ki jih gojimo do sebe (zasebno in poslovno) ter drugih.

2.            Kje je ključ do samozavesti? S katerimi prepričanji smo se omejile, da nismo zadovoljne same s sabo? 

Ključ do samozavesti je samozavedanje. Poznavanje same sebe. Namreč vsaka, prav vsaka od nas v sebi nosi mnogo vrlin v katerih smo izjemne. To je tisto, kar nas osmisli, kar nas navdaja s ponosom, to je tisto s čemer se lahko definiramo, predstavljamo, naslavljamo, izkažemo in izrazimo. Pozabite na flenče, kako pomembno se je sprejeti, sprijazniti itd. Dajmo raje govoriti o samospoznavanju, o napredku, raziskovanju, drznosti in potešitvi.  Vsaki ženski predlagam, da najde svoj PEAK PERFORMANCE (op.a.program), področja, kjer je močna in tudi določi, kje je najmočnejša. Ena je sanjska ljubimka, druga izjemna negovalka, tretja fantastična mama, četrta čudovita ustvarjalka, peta izvrstna kuharica, šesta vrhunska čistilka, sedma neizprosna pogajalka, da gate trga, osma čudodelna zdravilka, deveta fenomenalna znanstvenica, deseta boljša voznica, kot vsi moški skupaj…naštevam lahko v nedogled. Verjemite, vsaka ima svoje področje odličnosti in niti dve ženski nimata enake kombinacije pripadajočih lastnosti. Vsaka lahko torej najde svojo vrhunskost in posledično edinstvenost. Ostale fizične in ne fizične (ne)danosti se temu avtomatično podredijo in pred nami stoji samozavestna ženska.

V tej svoji “različnosti” si nikakor ne moremo biti tekmice. Zmotno pa smo si dovolile ustvariti lažne predstave o sebi, na podlagi opazovanja drugih. Lažna popolnost nas nadleguje z vseh strani in večini žensk se je seveda s pomočjo svetovnih lobijev zažrla do zadnje celice v telesu. In tako se želimo podzavestno ali zavestno izenačiti s svojo subjektivno najboljšo miselno predstavo, kaj je lepo, dobro, seksi, zdravo, popolno…ampak moram razočarati, vse to so le miselni konstrukti, predstave ustvarjene na miselnih napakah. Pa se seveda ne moremo. Ker ne obstaja. In ker ni naše. Je sposojena iluzija, ki nima z nami nobene zveze. Zato je tudi ne moremo doseči, tudi če (estetsko npr.) jo, pa ne prinese ne zadovoljstva, niti potešitve. 

Dokler se bomo ozirale naokrog in gledale TUJE pristnosti ALI ponaredke, toliko časa ne bomo mogle nasloviti svojih lastnih in resničnih potreb. Dejstvo je, da je večina žensk globoko ne samozavestnih in  s katastrofalno samopodobo. Tudi tiste, za katere si niti v sanjah ne bi mislili.

3.            Popolna žena, mama, sodelavka, hči. Sposobne, nezlomljive, mogočne. Kje se nam zalomi? Kaj bi rada povedala ženskam?

Zalomi se nam že v štartu, kot sem napisala zgoraj. Ker ne samozavestne ali namišljeno samozavestne ženske vzgajajo ženske. Tako zelo preprosto je to. Pa če govorimo o mami, pomembnih tetah, babicah, učiteljicah ali novodobnih kovčinjah. 

Zatrjujem, da ženske smo vse to, kar ste našteli. Sposobne, nezlomljive in mogočne. Sama se veličini “ženske” klanjam. Ključno je le, da poskrbimo, da se z novimi znanji in zavedanji naši miselni okvirji širijo in da se začne čedalje več žensk uvrščati med nosilke odlične samozavesti in samopodobe (samozavedanja). In to nima nobene povezave s “popolnostjo”, kot jo trenutno dojemamo v tem trendi svetu. In, ko to dosežemo, z našimi potomkami enostavno ne more biti drugače. Vedeti moramo tudi, da se ženska v življenju rodi večkrat. Rodi se, ko se utelesi, ko ji v telesu vzcvetijo hormoni, ko se zaljubi, ko izgubi nedolžnost, ko rodi novo življenje, ko je potešena kot še nikoli ali ko ugotovi, da je izgubila smer, bila orodje, ko se zave, da je spregledana in zanemarjena…to je le nekaj večjih stopnic v življenju ženske. Ženska se v plasteh ustvarja celo življenje. Predstavljajte si jo kot vrtnico z vzvratnim razvojem. Vsaka stopnica sočno, golo sredico ženskega bistva obda z enim listom. Tako na koncu življenje ustvari žensko kot čudovito vrtnico, polno neprecenljivih plasti, globokih uvidov in skrivnosti.

Spomniti se moramo, da je prav in dobro, da imamo skrivnosti. Pa da so med njimi tudi take, ki to ne bi smele biti. Predvsem, ko govorimo o vzgoji mladih žensk.

Spomniti se moramo, da moški niso krivi za naše tegobe. Mi smo tiste, ki v sebi nosimo modrosti celostnega rokovanja z moškimi in nenazadnje tudi vzgajamo sinove, ki bodo nekoč moški drugi ženski.

Spomniti se moramo, kakšne odnose si zaslužimo in da moramo najprej popraviti tistega, ki ga imamo do sebe.

Spomniti se moramo, da nismo multipraktiki in da tega od nas nihče niti v resnici ne zahteva. Same sebi smo najbolj neizprosen kritik. Utišajmo ga.

Spomniti se moramo, da v sebi nosimo vse neprecenljive mehanizme in modrosti, da dosežemo zadovoljstvo ter da se horoskop nahaja med novicami.

Enostavno sprejmimo svojo ženskost in sodelujmo z naravo v sebi. Do popolnosti.

4.            Praviš, da smo na enem največjih križišč življenja, ki bo preobrazilo tudi dojemanje in doživljanje področja zvez za vsaj naslednjih sto let. Kam drvimo?  

Gremo kar neposredno v grdo resnico? Drvimo v “nezvezje”, v masovne ločitve, v “samskost”, v polistarševstvo, v pretirano in izumetničeno izravnavo spolov – v unisex.

Veselilo bi me, če bi si upala reči, da se bomo bolj kot zvestobi posvetili iskanju užitkov, pa se bomo najverjetneje morali bolj ukvarjati z dejstvom, da nam ni več ne do enega, ne do drugega.

Ukvarjali se bomo s pomanjkanjem strasti in iskanjem smisla dvojine. Da so naši otroci plod mesenih užitkov, zaljubljenosti…oplajani, donošeni, rojeni in vzgojeni “naravno”, ne bo več samoumevno.

5.            Kakšnega partnerja bi si morale izbrati? Nasprotja se privlačijo in učijo, takega, s skupnimi vrednotami, nekoga, ki nas pritegne … iz kakšnih razlogov?

Morale izbrati? Nikogar nam ni treba izbrati. Vem, kaj ste mislili in kaj ste želeli vprašati s tem vprašanjem. Jaz pa vam skušam prikazati, da je izvor izzivov na področju parčkanja že v naših mislih in razmišljanjih, v samem štartu, ko k temu usmerjamo pozornost.

Najprej, nikogar nam ni treba izbrati. Nekoga se odločimo spoznati in dati priložnost, ker je tako ali drugače pritegnil našo pozornost in ker nam je všečen. In kdaj točno, v teh spontanih in čarobnih trenutkih začetkov (ko se usodno ujameta s pogledom) imate vi čas razmišljati, kakšnega partnerja bi si morale izbrati? Veliko stvari “zasračkamo”, ko se premišljeno in preračunljivo vtikamo v “naravo”. Zmedemo svoje “naravne kemične registre” po nepotrebnem. Ker nadvladati jih vendarle ne moremo, zagotovo pa zaradi teh predsodkov otežimo in miselno zapečatimo zvezo že takoj v izhodišču.

Namreč, prav tako, kot vse v naših življenjih je tudi igra nasprotij ali ne, stvar predstav, prepričanj in miselnih okvirjev. Naj obrazložim.

Izbira partnerja ni definicija v učbeniku, ni najboljših in najslabših možnosti. Uživamo luksuz, da si lahko partnerje izbiramo sami. Vemo, da večino zgodovine ni bilo tako. Zato moramo nekje nekaj zakomplicirati. Radi bi navodila, radi bi zagotovila, radi bi garancijo. Pa je žal pri teh in podobnih pomembnih stvareh v življenju – ni. Zgolj izkušnje z nasprotnim spolom in samoraziskovanje ostajata edinstven predpogoj za “prave” izbire.

Naj nadaljujem. To sploh niso “prave” izbire v resnici. Ampak smo pri svojih izbirah  “pravi” ali “ne pravi” mi. Izkušnje in samopoznavanje (posledica samoraziskovanja) nam plemenitijo kompas, ki uravnava in usmerja naše izbire ter jih vrednoti.

Zavedajmo se, da partnerje izbiramo pretežno na podlagi svojstvenih kategorij, ki so nam nevidne in neotipljive, zato zaupajmo in se prepustimo. Kar omenjate, podobnosti ali razlike, pa naj bodo sladka igra spoznavanja drug drugega, ki jo prinese čas. Brez zlajnanih predsodkov in omejujočih prepričanj. Razmišljanja o medsebojni usklajenosti in kompatibilnosti naj pride na vrsto šele za obdobjem, ko drug drugemu že podarimo eliksir opojnih začetkov.

Vsaka zveza se zgodi, ker v sebi nosi nekaj za nas.

Torej, odgovor na vaše vprašanje: takšnega, o katerem ni moč odgovoriti na nobeno od teh in podobnih vprašanj.

V čem se torej skriva bistvo “nasprotja se privlačijo, vendar ne vzdržijo” trditve? So modrosti naših babic pase? Seveda ne. Naše babice so čudovite in modre ženske. So pa zadeve zelo logične.

Dejstvo je, da tisto, kar nam predstavlja nasprotje, nam je drugačno. Neznano, novo, razburljivo, privlačno, nepredvidljivo, nevarno, adrenalinsko. Vse, kar prinaša vznemirjenje, pričakovanje, strast – esenco življenja. Zaljubljenost.

Kar ni naše nasprotje, nam je enako oziroma podobno. Pomeni, da nam je znano, domače, umirjeno, udobno, predvidljivo, varno. Tu je vse, kar nam je znano, nič novega, nič pretirano vznemirljivega. Pomiritev, umirjenost. Ljubezen.

V svetu zvez podobnost torej pomeni umirjeno harmonijo, vse teče lepo in gladko, vse je stvar mirnega dogovarjanja, utečenosti, nobenih pretiranih valov gor in dol, mirna gladina. Ta vizija, ta utopična predstava popolnega ujemanja na začetkih zvez je zmotna. To pritiče šele kasnejšim fazam zvez in lepo je, če se to zgodi s časom, sproti in spontano. V kolikor ta faza nastopi prezgodaj, se bomo morda morali na neki točki začeti ukvarjati z oživljanjem svoje zveze. Lahko si torej predstavljamo, da nam bo lažje, če si bomo (po)iskali nekoga podobnega, po teh idealih celo hrepenimo, jih skušamo doseči – prevečkrat pa kasneje ugotovimo, da je to tisto, kar v zvezo prinaša in vnaša stagnacijo. Mirno gladino. Ravno črto na ekranu.

Ni naključje, da je utrip valovanje. Gor in dol. To je življenje. 

Seveda vedno obstajajo izjeme, ki potrjujejo pravila. Zagotovo pa se ne smemo zanašati na te preživete fraze, temveč se zavedati, da je vsaka zveza delo, ne glede na to, na kakšnih temeljih je postavljena. In prav zagotovo je tudi vsaka rešljiva in vzdržljiva, če se le tako odločimo.

6.            Najraje se v praksi srečuješ s pari, žal je to najpogosteje v njihovih najtežjih obdobjih. Loči se vsak tretji Slovenec. Vsak par je unikom zase, vendar, ali obstaja neka rdeča nit, ki je skupna vsem, večini? Smo se nehali truditi, poslušati? 

Obremenjeni smo sami s sabo in svojimi prevelikimi pričakovanji. V prvi vrsti tistimi, ki jih gojimo do svojega partnerja. Od njih pričakujemo “full service”, medtem ko se sami ne pretegnemo kaj dosti. To je ena stvar. Druga pa je dejstvo, da so nas enostavno povozile vse obveznosti, opravki in skrbi. Po tisti začetni vnemi v zvezi tako ali tako pride do malo upada fokusa na partnerski odnos, saj nam skupno življenje in ustvarjanje družine naloži kup obveznosti in odgovornosti. In to je že samo po sebi ogromen preizkus za partnerstvo. Glede na razmere ”današnjega” načina bivanja in delovanja, s kupom zaslonske tehnologije, požrešnimi službami, lovom za denarjem in tekom za srečo, pa smo si zagotovili vstopnice za vlakec smrti naših zvez. Mnogim na njem ni všeč in si želijo “dol”. Prišli smo tako daleč, da bi si morali partnerji že dodajati v koledar opomnike za seks enkrat mesečno. Da o kvaliteti le tega niti ne govorim, kaj šele še o čem drugem.

Tako da…ne…nismo se nehali truditi ali poslušati. Prej bi rekla, da se moramo tega zdaj šele naučiti. Prej se nam namreč niti ni bilo treba. Nekoč so se morda partnerji približno istočasno odpravljali od doma in prej izmenjali nekaj besed. Danes eden odide, še preden se drug zbudi. Nekoč so se kljub službam zbrali za mizo na kosilu, kjer sta spet partnerja izmenjala vsaj nekaj besed. Danes smo za časa kosila še v službi ali na cesti in jemo vsak zase. Nekoč so uspeli v popoldnevu iztisniti uro, dve, tri za družinsko druženje, danes eden od njiju hiti po otroke in drugi zavije še v trgovino. Nekoč so se zvečer podružili ob večerji…se umirili…izmenjali dan in po večernih ritualih sta partnerja skupaj legla k nežnostim, intimnim in zaupnim pogovorom ali seksu v spalnici. Danes eden še malo na hitro pospravlja po kuhinji, brska po perilu, medtem ko drugi brska po telefonu ali sede za računalnik. In ko se eden že odpravi spat, drugi sede pred TV. Pa lahko noč. Ali kdo ni prepoznal formule za katastrofo?

Ne obsojam, ne kritiziram. TRUDIMO se preživeti. Ampak, kaj ko bi se raje ODLOČILI živeti?

7.            »Zmotno je namreč prepričanje, da so zveze za vedno. Kar tako, ker smo se enkrat pač tako odločili. Zveze so lahko za vedno. Ampak temu botruje vsakokrat vnovično odločanje, ali te izberem spet in spet. Zveza je neprestano delo.« Sprotno naslavljanje nesoglasij, nesporazumov, nezadovoljstev … Vsakoletni servis avta, dokončanje projekta na rok in podobne obveznosti nam gredo. Kako pa ponotranjiti zavedanje, da je tudi partnerstvo delo?

Ljudje smo bitja interesa. Zagotovo se vsi spomnimo, kako je bilo v mladosti. Volja, zagon, odločenost. koliko urejanja…koliko osvajanja…koliko dogovarjanja (in to brez telefonov!)…koliko ustrežljivosti, prilagodljivosti…nič nam ni bilo težko, da smo le prišli do trenutka, ko smo lahko prepletli prste…se poljubili…se stiskali…se vznemirjali…seksali…TO!

Delo “na zvezi” je najbolj seksi delo, z najbolj prijetnimi zadolžitvami, kar jih boste našli v življenju. Ali boli “kompliment na recept”? Ali je neprijetno “flirtanje na recept”? Ali je neznosno “zmenek na recept”? Upam, da ste si odgovorili z NE in se nasmehnili. In če ste to nekoč počeli kot brezglavo in omamljeni, zakaj nam je to danes “odveč” in predstavlja “delo”? Spet ista zgodba. Samospoznavanje. Kaj so moji interesi. Če je eden njih obdržati in negovati zvezo, postane to igra užitka.

Verjemite, če znamo in zmoremo enkrat, znamo in zmoremo za vedno. In če vam je bil partner nekoč všeč, vam je lahko spet. Mora pa biti to stvar interesa in  zavestne odločitve. Vsakokrat znova. Da, če redno servisiramo aparate in vzdržujemo svoja telesa, zakaj bi bile naše zveze izjema in “živele” od… ničesar?

8.            Odstotek parov, ki se ločuje oziroma razhaja drugič, je bistveno višji kot tisti, ki predstavlja prvo ali celo tretjo ločitev oziroma razhod. Prva ločitev dogodi stežka, ločitev v drugo steče hitreje, saj so partnerji pripravljeni manj počakati in manj potrpeti, praviš.

Ja. Prva ločitev predstavlja velik šok, strah pred neznanim, kup nerazrešenih vprašanj, sram, eksistencialno stisko, zmedenost in dileme glede novega načina starševstva, zato o njej najprej dolgo razmišljamo, se odločamo. Ko steče, traja dlje in le stežka pometamo s kupi negotovosti in dvomov, ki se nam porajajo na tej poti. Statistike pravijo, da se v drugo lotimo zadeve hitreje, saj je podobna izkušnja že za nami in tudi nismo pripravljeni potrpeti in čakati niti minute več, kot smo ocenili, da je vredno. Medtem ko (morebitna) tretja ločitev prinese ogledalo. Če ne prej, je to zagotovo situacija, ki da misliti, da morda v tej igri mi, kot igralec, ne dostavljamo potrebnega, da bi bili zakoni uspešni. Zato se takrat ustavimo, prevetrimo in evalviramo sami sebe in glede na ugotovitve (čemur na tej točki zagotovo botrujejo tudi že razmišljanja o letih ter dejanski možnosti uspeha najti naslednjega partnerja in zakona) preudarno popustimo, se dogovorimo in se potrudimo na vse načine, da bi ta zakon obstal.

9.            Kakšne vrste partnerstev obstajajo (na kavi si omenjala tri, take, ki vztrajajo zaradi otrok, se varajo, živijo en mimo drugega, take, ki se razidejo in take, ki delajo na odnosu, iščejo iskrice, se vsakič znova odločajo en za drugega …) in kako doseči to zadnje?

Ja, partnerstva bi v grobem lahko razdelili v tri kategorije. Tiste, ki se razidejo, tiste, ki vztrajajo (zaradi določenega enostranskega ali skupnega interesa) in živijo en mimo drugega, ter tiste, ki aktivno vzdržujejo odnos živ, iščejo iskrice in se vsakokrat znova odločajo en za drugega. To zadnje se dosega zlahka. Strategija temelji na zakonih delovanja našega uma ter celostnemu spominu našega telesa. Dobesedno poustvarjamo prijetne dogodke preteklosti, jih kopiramo v sedanjost, dodajamo nove in tako “umetno vzdržujemo” hormonski koktajl, ki ga povzroča zaljubljenost. To pomeni, da poleg globokih čustev ljubezni in naklonjenosti, ki so se razvili skozi čas, premišljeno dodajamo akcijo “mladosti norosti”. Partnerja se tako z vajami in časovnimi intervali, ki jih dorečemo, neprestano “opominjata”, kdo sta nekoč bila in da je to še vedno del njiju.

Strast in draž nista dobrini, ki bi bili dosegljivi le nekaterim in le omejeno obdobje. Norost bi bila ne uporabiti ta dognana dejstva sebi in svoji družini v prid!

10.          Se ljudje poročamo prehitro?

Prehitro ne, zagotovo pa z napačnimi pričakovanji in kupom neuporabnih iluzij. Poroka je po večini danes v ljudeh zgolj miselni konstrukt, ki ne upošteva vseh možnih scenarijev in pripravljenosti vlaganja energije, da se odvije točno tisti, ki bi si ga želeli.

Veliko se moramo še naučiti o svojem umu in načinu razmišljanja. V razmislek lahko ponudim vprašanje: zakaj definiramo poroko kot dobro in ločitev kot slabo? Zakaj še vedno edine priprave na poroko potekajo pri cerkvenih predstavnikih, ki nimajo nikakršnega okusa posvetnega življenja oziroma ga vsaj naj ne bi imeli? 

In tudi ponujam dve umološki ideji: ena je, da bi se morali poročati šele, ko bomo dovolj zreli za prirejanje zabav ob morebitni ločitvi; druga pa, da si lahko (v kolikor imamo izjemno željo po poroki) priredimo tudi ne-poroko.

Ne-poroka je bila rešitev, ki smo jo dorekli za par, ki se ni uspel zediniti na to temo. Torej, ne-poroka poteka popolnoma enako kot poroka, s to razliko, da jo lahko ponavljate poljubno pogosto in da vas poroči vam ljuba oseba, ki jo skupaj izbereta. Ima kdo glede tega kakšen zadržek? Menite, da je ne-poroka manj “resnična” in iskrena? Mislim, da bi lahko vsaj tri dni razlagala o njenih prednostih s “psihološkega” vidika.

11.          Čarobno četrto leto skupnega življenja omenjaš kot prelomnico v zvezi, tako kar se tiče odnosa kot načrtovanja širše družine. Hormoni v obdobju zaljubljenosti ostajajo naši prijatelji približno dve leti, sama pa dodajaš statistiko prakse, da naše osvajalske maske zdržijo v povprečju štiri (leta). »To je vsekakor čas, ko se nam prvič jasno razodenejo vse zmote in resnice predstav in prepričanj. To je prvi pravi čas, da ukrepamo, če zaznamo razpoke v »hiši ljubezni« ali če moramo sanirati »čustvene rane«. Kako torej uspešno do te točke in naprej? 

Uh, tega vprašanja sem pa vesela, ker se odlično navezuje na eno izmed zgornjih vprašanj. Ja, četrto leto je zagotovo prelomnica in jasen pokazatelj, kako trdno in zdravo zadeve med dvema stojijo. To ni garancija, da ne moremo ničesar “spregledati”, niti, da bo od zdaj naprej vse super ali pač ne. je zgolj ena zdrava časovna meja, ki razkrije, kot ste me citirali, morebitne razpoke. To pa pomeni, da je to odlično izhodišče, da iskreno razmislimo in si na tej točki odgovorimo kaj hočemo. Če par ugotovi, da je dokaj uigran tim, da zadeve “tečejo” brez posebnih dram in stisk ter da se imata (še vedno) rada, potem je to idealen čas za ustvarjanje družine.

V kolikor ste se pa že do te točke malodane “pobili”, tepli, kričali, redno kričali, krivili, očitali, prejokali, samevali in se preveč spraševali…potem je treba to z največjo pozornostjo pregledati “pod drobnogledom”. V kolikor se oba potrudita, izkažeta interes, najdeta in odpravita izvor njunih izzivov, potem s polno paro dalje. V kolikor ne, bo najverjetneje to najhvaležnejša postaja za slovo.

12.          Delila si zgodbo para, ki vsake nekaj let priredi »ne-poroko«, kot način, da usvojimo mišljenje, da naj bo ločitev na zabavi, ne na sodišču. Lahko poveš več?

Vse v življenju je stvar prepričanja, miselne naravnanosti in miselnih konstruktov, ki smo jih osvojili in utrdili skozi čas. Če smo sposobni dojemati ločitev kot slabo, smo jo tudi, kot dobro ali nevtralno. Vse je stvar miselnega okvirja in to je moje delo. Trenirati človeški um, da poljubno in po potrebi širi in menja miselne okvirje. Zakaj bi to hoteli? Pred vas postavim dve škatli in rečem, da izberite in odprite zgolj eno. Pri tem vedite, da je v tej nekaj dobrega, lepega, koristnega in prijetnega, kar bo skočilo in se naselilo v vas, v oni nekaj grdega, slabega, škodljivega in bolečega. Katero boste odprli?

Enako je z vsemi odločitvami, ki jih v življenju sprejemamo in premike, ki jih posledično delamo. Včasih pa je vse, kar potrebujemo, nekdo, ki nam bo dešifriral formule, jih pomagal preslikati na našo situacijo, nam pomagal sestavit optimalno strategijo in nam zagotovil, da zmoremo. Ker je to pač res.

13.          Kako zadovoljiti žensko? 

Mmmmmm….vprašanje za milijon in odgovor – neprecenljiv. Ampak ga žal delim izključno moškim na razpisanih dogodkih za moške ali parom na mojem kavču.

14.          Kako se pogovarjati z moškim, da bo ‘slišal’?

Ali katera meni, da moški ne sliši?? Moški zagotovo sliši. No, sem in tja se ob morebitnih neprijetnih frekvencah in tonih tudi samodejno izklopi. Kar jim ne gre zameriti. Morda bi bilo bolj smiselno govoriti o tem, kako ga motivirati, da bo slišano upošteval. Kaj pa bomo naredile me?

15.          Občutek ujetosti je ena največjih stisk, kljub temu pa cona udobja in strah pred spremembami povzročita ravno to, da nič ne spremenimo. Prek umologije učiš, da je popolnoma vse naša zmožnost in naša izbira.

Ja, res je. In drži kot pribito. VSE JE NAŠA (Z)MOŽNOST IN NAŠA IZBIRA. Nekoč me je en gospod  malo preizkušal, mi kontriral v razpravi in rekel: “Ja, meni je tudi všeč Monica Belluci. Pa ne bo nikoli moja.” Moj odgovor: “Če to ne bi bila zgolj provokacija, s katero v paketu pride še sto humornih vložkov in bi bil vaš stavek vaša sveta resnica; pomeni, če bi bila Monica Belluci vaš edini in najpomembnejši fokus, vaša prva in zadnja misel vsak dan, vaše edine nočno-dnevne sanje, potem ne bi oklevali niti za sekundo, vse prodali, se uredili, preselili, zadnje imetje porabili za to, da bi jo kar se da neopazno premotrili in iskali ter načrtovali trenutek, ko jo boste za hip ujeli pred sebe. In točno tisti hip, bi bil odločilen, da bi se zgodilo tisto “nekaj”, kar bi vam uresničilo in ugodilo apetite glede dotične dame ali pa bi bil to trenutek, ko bi se vi preusmerili v druge miselne okvirje in glede na doživeto spremenili svoj fokus, svoj cilj.”

Ponavljam in še sto in stokrat bom. Vse se lahko naredi. Vse se lahko natrenira. Vse se lahko doseže. Ampak predpogoj vsega pa je ISKRA. Tisto nekaj, tisto življenje, ščemenje, poriv, vzgon, strast…ki jo moramo prebuditi in začutiti v sebi. To je vaš univerzalen ključ! Pa naj gre za osebo, za dobrine, za ideologijo ali karkoli drugega. Ključ je v nas, je “serijsko vgrajen”. 

Ali bomo “prebrali” navodila in ga začeli uporabljati je pa žal ali na srečo POPOLNOMA NAŠA IZBIRA.

Namreč, če kdo misli, da je ravno on nekaj tako posebnega, da mu določena stvar ne more uspeti, naj razočaram, da gre le za miselno napako. Stvar je taka, da je zagotovo nekje nekdo s popolnoma identičnimi okoliščinami uspel doseči drugače ali več. To pa pomeni, da so bile opcije in izhodišča enaka, razlikujeta se le po “vložku”, ki sta ga bila pripravljena doseči. Sta izenačila vložek in vseeno ni uspelo? Potem pa gre  preprosto za napako v samem izhodišču, kar pomeni, da se pehate za nečem, kar ni vaša, pristna, lastna in iskrena izbira. Lahko gre za miselne podtaknjence ali miselne črve. Ampak vedno se najde hudičevo dober razlog, zakaj nekaj NI uspelo, če ravno res ni. In tudi to je spet uspeh. Namreč, inteligenca naših teles in našega uma je enostavno nedoumljiva. 

16.          Kaj je umologija? Kako oziroma zakaj si jo ‘razvila’? 

Umologija je medicina misli in se ukvarja s preučevanjem delovanja in upravljanja človeškega uma ter misli, kot enote njegovega dela. Ljudem predajam dejstva o našem Chuck Norrisu (možgani) in vseh drugih novodobnih svetih resnicah. Najpomembnejše dejstvo pa je, da brez glave, torej brez našega uma, nas ni. To je največ, kar imamo.

Umologija se je rodila in razvila enostavno zato, ker kljub temu, da sem prečesala znanja in vede o CELOSTNEM človeškem ustroju, po dolgem in počez, nisem našla ničesar zadovoljivega, dovolj jasnega, razumljivega, predvsem pa celostnega in delujočega oziroma oprijemljivega. Po svojih standardih delujočega, seveda. Sem oseba akcije, premika, hitrih in vrhunskih rezultatov, zato me stvari težko prepričajo. Nujno pa sem seveda potrebovala učinkovita znanja, da sem jih lahko prenesla v prakso in delo z ljudmi. Glede na to, da so se name obračali posamezniki in skupine z najrazličnejših področij, od obupanih mamic z malčki, najstnikov brez “smisla”, športniki, politiki in gospodarstveniki, nezadovoljni pari ipd., sem morala kar krepko zavihati rokave, da se prišla do skupnega imenovalca in nabora znanj, da uspem dostaviti, kar potrebujejo. Užitke sem našla šele na doktorskem študiju holistične in naravne medicine v tujini, prepričala me je RTT terapije, ostalo pa sem morala sestaviti/ organizirati kar sama. 

Medicina misli je sicer v tujini prepoznan izraz, pri nas ga šele spoznavamo, prepričana pa sem, da se to razmerje že v tem trenutku drastično spreminja. 

Umologija združuje v sebi oba svetova, vidnega in nevidnega, zato vsakomur dostavlja točno tisto, kar potrebuje in kar lahko doume, predvsem pa da misliti vsakomur, kogar oplazi.

17.          Življenje ne »dogaja« in mi nismo nemočni opazovalci svoje usode. Smo bitja izjemnih in nepredstavljivih potencialov, ki jih tega ni nihče naučil. Kje torej začeti? 

Absolutno. Vse je res. Da in ne. Bodimo iskreni. Življenje je gledališče. In kljub temu, da predstavljam ljudem, da je pomembno in vredno iti na oder, se odločiti KATERO VLOGO boš odigral, KAKŠEN ŽANR boš določil, odpustil vedno dežurnega režiserja, zasedel njegovo mesto in nenazadnje še izbral soigralce “po meri”, se bo našlo določeno število ljudi, ki bodo raje sedeli in le opazovali tujo predstavo. To je stvar tiste, že zgoraj omenjene iskre, strasti, volje, smisla, življenjske moči. Lahko vse pokažemo, povemo, razložimo, vzpodbudimo. Ampak nekaj narediti namesto nekoga, ne moremo. Pa tudi to je ok. Kakšen smisel bi imela gledališča brez gledalcev?

18.          RTT terapija, ki jo izvajaš po metodi Marise Peer, združuje in uporablja najboljše iz svetov hipnoterapije, psihoterapije, nevrolingvističnega programiranja (NLP), kognitivno-vedenjske terapije (CBT) in nevroznanosti. Je terapija hitre transformacije in, kot praviš, enostavno daleč najbolj celostna in učinkovita terapija, kar si jih spoznala in uporabila v praksi. Rezultati so takojšnji, učinki trajni. Ti je kakšna zgodba, primer ostala še zlasti v spominu? 

O njih ne bi govorila. Bi pa rada izpostavila naslednje: pri skoraj vsaki drugi stranki se izkaže, da je bila (največkrat že kot otrok) spolno zlorabljena; v vsaki družini je veliko smeti in smradu; tudi pri drugih so otroci že zdavnaj prerasli miselne okvirje starejših itn.

Hočem povedati, da nihče – jaz, vi, nihče, ki zdaj to bere, ni izjema. Pomeni, da ni z nami nič narobe in da se ne potrebujemo ničesar sramovati. Smo nekdo, ki se mora prav tako, kot vsi ostali soočiti se s svojim sranjem, ki mu ga je dosedanje življenje nehote nametalo. Prej, ko boste prijeli za lopato in začeli kidat, manjša bo verjetnost, da se boste zasmradili in zadušili v njem. In če boste res zagreti, si boste vse počistili, uredili fantastičen vrt in zabili novo tablo z napisom: NALAGAJ DRUGAM!

Ja, rezultati in občutek olajšanja med njimi, so vsem skupni in enaki: takojšnji, učinki pa trajni.

19.          Za koga je primerna? Za koga morda ni primerna? Kaj najpogosteje rešujemo z njeno pomočjo?

Ne poznam primera, da za koga ni primerna, lahko pa zase povem, da ne sprejmem vsakogar. Dovoljujem si poslušati in upoštevati lastne vzgibe, ki me uspešno vodijo po poti visokih moralnih in etičnih standardov. Koga poslušati in komu zaupati, če ne sebi?

V naših glavah je vse od A do Ž. In točno to vse oziroma karkoli od tega se lahko rešuje s to terapijo. Je pa seveda tako. Kar ljudje poznajo, kar slišijo, kar je v trendu, zaradi teh stvari potem prihajajo. Na primer, zveze, samozavest in samopodoba, strahovi in fobije, starši z otroci, kajenje, hujšanje, neplodnost…te in podobne splošne teme so konstanta.

Potem so valovi trendov. Na primer je bilo obdobje, ko so pomnoženo hoteli priti kukati v prejšnja življenja, zdaj se rešiti pred narcisi, nekje vmes predelovati odnose z mamo in očetom, pred kratkim hoteli s pomočjo terapije postati razsvetljeni in osebnostno zrasti…

Ko pa jim povem, kaj vse se da…kaj vse se da narediti na področju lepotnih popravkov (večanje, manjšanje, uravnavanje rasti…), pomlajevanja, seksa, izboljšanja vida, zdravja, kroničnih bolečin, avtoimunih bolezni, diagnoz neznanega izvora, uravnavanja hormonov, sidranja načina prehranjevanja.. potem pa razširijo pogled in spremenijo svojo izbiro ali rezervirajo nov termin.