Gora, ki je ujela oblak

Pravljica Gora, ki je ujela oblak mag. Tjaše Ravnikar združuje terapevtske in pedagoške pristope za otroke, spodbujajoč samopodobo, samozavest in nenasilno komunikacijo. Umologija kot ideologija in praksa uči, kako zavestno upravljati misli, reprogramirati možgane in podpreti pozitivne spremembe v življenju. Knjiga služi tudi staršem ter strokovnjakom kot praktično orodje za kakovostno vzgojo, ustvarjanje vezi in razvijanje zdravih komunikacijskih veščin.

Nepremagljive imamo rade dobre knjige, še raje pa jih predstavimo vam, saj se nam zdi pomembno, da vsi skupaj čim več beremo. Izredno pa nas veseli, da obstajajo knjige, ki nam vlivajo ljubezen do življenja in pravljice, ki cenijo otroke. 

Čas je, da spoznate knjižni prvenec zbirke Umologi, ki je pravljica, z naslovom Gora, ki je ujela oblak. Lahko rečemo, da bomo spoznali prvo umološko pravljico za otroke. Danes je tako, da so naši otroci v nezavidljivem položaju. Vsega materialnega je morda preveč, čustveno pa smo na ta račun še vedno podhranjeni. Tudi tehnologija vsak dan bolj uravnava naš čas. Zato vam predstavljamo pravljico Gora, ki je ujela oblak. Pogovarjale smo se z umologinjo, mag. Tjašo Ravnikar. 

Najprej bi rada izvedela, kaj več o Umologiji. Pravite, da gre za medicino misli. Povejte mi prosim kaj več.

Po eni strani je zadeva zelo preprosta in pomeni točno to, na kar človek pomisli. Tako kot poznamo področje medicine za fizično telo, zdaj spoznavamo področje medicine misli, torej zdravljenja in ohranjanja zdravja našega uma. Um so naši možgani na delu (kot rad poudarja Dr. Dispenza), njihova enota dela so misli, te pa tvorijo naše miselne konstrukte in miselne naravnanosti, skratka so alfa in omega VSEGA, kar smo.

Hkrati pa je to tudi najtežje vprašanje. To je približno tako, kot bi nekoga vprašali, kaj je tisto, kar ga na nekomu privlači, čeprav ni ravno »njegov tip«. Gre za tisto nekaj, na kar ne moreš pokazati s prstom, ko skušaš razložiti, zakaj hočeš biti z nekom. Prav tako imam jaz občutek, da se celotne ideologije umologije ne da predstaviti v nekaj stavkih, v primerjavah z že obstoječimi praksami in pristopi, brez da bi jo preveč poenostavila in tako razvrednotila njen pomen, doprinos ter celosten in daljnosežen učinek na posameznika in skupine, ki se z njo sreča in pobliže spozna. Umologija namreč vsebinsko in praktično združuje stvarna in nestvarna področja bivanja.

Gre predvsem za to, da se mora človek spoznati v novih razsežnostih in to je zaenkrat večini še vedno znanstvena fantastika. Spoznati moramo, da so vsi vidiki človeka, ki smo jih do zdaj poznali in priznavali, pravzaprav še najmanj pomembni, napram znanjem in ugotovitvam, ki nam jih prinašajo novejši časi. In če smo bili do sedaj vajeni obiskati zdravnika, ko nas je bolelo fizično telo, strokovnjake s področja psihologije, ko smo menili in čutili, da nas stiska duša, tako že danes usvajamo zavedanje, da je naš um alfa in omega obojega. Zavedamo se, da je reševanje »izvora« naših tegob vsaj enako pomembno. Umolog je nekdo, ki vas bo usmerjal in usposobil, da se boste CELOSTNO spravili izven obstoječih miselnih okvirjev, a hkrati vzpostavili in ohranili red, ki ga hočete ali potrebujete.

Umologija predstavlja vsebine, ki so uporabne za vsakogar. Tako za otroke, kot tudi odrasle, z organiziranimi delavnicami, predavanji, izobraževanji ter tudi brezplačnimi vsebinami, pa se dotikamo prav vseh področij in tematik življenja. Je namreč skupek in izvleček pionirskih dognanj in znanj s področja nevroznanosti, epigenetike, naravne medicine, nevro-lingvističnega programiranja, energijske psihologije, kvantne fizike, alternativnega reševanja sporov, psihologije, sociologije, psihoterapije itn. Osredotoča se na ideologijo, kako zavestno, z namero miselne naravnanosti reprogramirati svoje možgane in posledično spremeniti pogoje v naših telesih, da bodo ustvarjene stalne in dokončne spremembe v hoteno smer. 

Avtorica pravljice je mag. Tjaša Ravnikar, ki je tudi ustanoviteljica Umologije. Ima zalo zanimivo delo in poslanstvo. Kako bi jo predstavili? (če bo pogovor potekal z avtorico, jo direktno nagovarjamo)

Dejstvo je, da me pridobljena znanja znotraj naših meja niso prepričala in zadostila mojim »ampak kako….« in »ampak zakaj…«jem, zato sem že več kot desetletje nazaj iskala znanja preko meja. Iskala sem odgovore in ozadja človeške psihologije in ugotovila, da se največja in prava znanja pravzaprav skrivajo daleč stran od main streem ideologij, ki danes (zaenkrat še) prevladujejo v našem vsakdanu. Ko sem vsa pridobljena znanja, ugotovitve, veščine in izkušnje dala na kup in jih snovala v programe za predajo ljudem, sem ugotovila, da se ne morem zbasati v noben okvir. Tako se je rodila nova ideologija Umologija.

Če ste opazili pri prvem vprašanju, nisem rekla, da vam bo umolog pomagal, temveč vas usmerjal in  usposobil. To zato, ker sem trdno prepričana, da prav vsak od nas v sebi nosi vse potrebno, kar potrebuje, da vzpostavi in ohranja svoje zdravje, ravnovesje in dosega hoteno.

Vem, da bi si tega želeli, a vam ne morem vam podati univerzalne formule in načina dela, saj se poleg vseh pridobljenih znanj močno poslužujem poslušanja svojih občutkov in intuicije. To je nujno in pomembno, če želim strankam omogočiti sodelovanje in optimalen doprinos, ki bo NJIM pisan na kožo. Ljudje nismo številke, nismo statistika, nismo standardizirani vprašalniki in ne unificirani postopki.

Moje delo obsega namero, da ljudem prikažem človeka v novi definiciji kaj vse človek je in kako deluje. Slednje nam šele omogoči, da na podlagi novih znanj sami s seboj optimalno »upravljamo«. In zakaj je to pomembno? Preprosto zato, ker če ne upravljamo sami s seboj, z nami upravlja nekdo drug.

Pa da ne bo pomote. To ne pomeni, da se ne obrnemo na strokovnjaka, ki deluje na področju, ki nam predstavlja izziv. To pomeni, da se moramo zavedati, da samo on, tam, takrat in s tistim, kar ima na razpolago, največkrat ne more »celostno obdelati« naše težave. To je na nas. Da se poznamo, da si prisluhnemo in k zadevi pristopimo z več kotov. In to je tisto, kar se že moramo naučiti. Razmišljati, da moramo biti sami sebi v pomoč vsaj 90%, Vse ostalo je zgolj podpora drugih posameznikov in strokovnjakov. 

Uživam v delu z ljudmi in sukanjem misli, uživam ko dregnem v tabuje, preživeta prepričanja in stare dogme. Svoje strasti in znanja usmerjen predvsem v delo z otroci in mladostniki ter pari. Pa najsi rešujejo svoje zveze ali se razhajajo. Poleg zasebne prakse umologinje, pa nastopam tudi kot mediatorke na Okrožnem sodišču v Ljubljani in na CSD – jih, kot trenerka mediatorjev, RTT terapevtka in po novem tudi kot pisateljica. 😊

S kakšnim namenom je nastala pravljica? Kaj je bil največji razlog, da se je zgodila Gora, ki je ujela oblak?

Pravljica je seveda nastala zaradi otrok. V svoji klinični praksi se namreč srečujem z žalostnimi zgodbami, v katerih največja in najpogostejša kolateralna škoda so otroci. Tako zelo spregledani, pa tako zelo pomembni. Odrasli se bodo morali začeti pospešeno zavedati, da so otroci ogledalo njihovih življenj in da jim s svojim, oprostite – »sranjem«, puščajo doživljenjske odtise, s katerimi se bodo morali srečevati še naslednji rodovi, dokler se ne najde zgolj eden, ki se bo odločil stvari narediti DRUGAČE.

Ob prav vseh, ne glede na to, ali je moja stranka odrasli, otrok, mladostnik ali par, pa me nemalokrat pograbi žalost, ko prepoznam, da bi se lahko tako elegantno izognili vsem takšnim in drugačnim tragedijam z zgolj drobcem znanja in nekaj svežimi pogledi. Ne gre za jedrsko znanost, gre za najbolj preproste in enostavne zakone življenja.

Zato je cilj Umologije zagotoviti podporo vsem generacijam s svojim delom in projekti. Kmalu začenjamo tudi z novimi projekti; delavnicami, predavanji, ki bodo svež in nov pristop na področju starševstva, vzgoje, odraščanja, partnerstva, ne navsezadnje odnosov nasploh. 

Pravljica pa je moje darilo otrokom in hkrati oprijemljivo orodje za starše, da usvojijo znanja, ki si jih njihovi otroci zaslužijo. Še kako  pomembno je, kaj otrok »prejema« od nas, vse od trenutka, ko se »ugnezdi« v maminem trebuhu. Starše vzpodbujam k razmisleku, da čeprav smo tako zelo okupirani z vsem, ne smemo pozabiti upoštevati dobrobiti naših otrok, in hkrati dejstva, da ni vedno najboljše tisto, kar mi (kot NAUČENI starši) menimo da je dobro, prav ali pomembno. 

Kakorkoli, pravljico sem napisala z ljubeznijo in za namen podpore odraščajočim generacijam, pri tem pa upoštevala vsa pravila in zakonitosti mladih, razvijajočih se možganov. 

S kakšno problematiko se ukvarja? Na kakšen način se le-ta v pravljici rešuje?

Knjigica se dotika kar nekaj ključnih področij in tem, ki jih morajo naši najmlajši usvojiti dokaj hitro, pri tem pa jim ne nudimo dovolj podpore in usmeritev. Ključne besede, kot so: osamljenost, prepiranje, pogovor, samopodoba, tekmovalnost, nagajanje, sprava, prijateljstvo, pomembnost…so pravljici pridali oznake izkušeni literati, sama pa bi izpostavila to, da se knjigica dotika problematike komunikacije, ponuja vidik nenasilne komunikacije, upoštevanja različnih bitij in mnenj, s premišljenim načinom pisanja in izborom besed bogati  in omogoča pozitiven notranji samogovor ter kasneje zdravo samozavest.

Zmožnost konstruktivnega in nenasilnega izražanja svojega mnenja in posluh za drugačnega je veščina, ki jo moramo usvojiti. Usvajamo že v samih začetkih svojega življenja, zato je še kako zelo pomembno, kakšne komunikacije je otrok deležen v svojem domu, kakšno je gnezdo kjer se uči. Lažje je otroku nuditi zdrave začetke, kot jih kasneje »prevzgajati«, še vedno pa kot družba temeljimo na »prevzgajanje« sistemu. Mislim pa, da ne potrebujem posebej poudarjati, kako ključna so znanja o poznavanju in reševanju konfliktov in kako zastrašujoče posledice in razsežnosti, če temu ni tako. In spet, za to pa rabimo (s)poznati predvsem in najprej SEBE.

Zakaj je pravljica posebna?

Po mojem mnenju je pravljica posebna zaradi vsega prej naštetega, lahko pa še dodam, da je posebnost knjigice tudi v tem, da je spisana in oblikovana premišljeno, na način, ki upošteva, kaj otrokov odraščujoči um ljubi in potrebuje.

Spisana je terapevtsko, vključuje elemente NLPja, upošteva pravila uma in vidik mirnega reševanja sporov.

Starše uči prijetne komunikacije z otrokom, otroke uči lastne vrednosti, podpira razvoj pozitivnega samogovora, samozavesti in samopodobe in nenazadnje vzpodbuja k občudovanju narave in raziskovanju okolice.

Ponosna sem na to, da raste z otrokom, kar pomeni, da lahko ključne segmente prebirate že vašemu novorojenčku za vzpostavljanje pozitivnih nastavkov prijetnosti v svežih nevrončkih, jo po dolgem in počez raziskujete z vašim šolarjem ali ponudite 12-letniku v lasten razmislek.

Iz srca jo privoščim vsem knjižnicam, vrtcem, šolam in vsem domovom, kjer biva otroška duša.

Kako lahko pravljica pomaga staršem? Zagotovo tudi mi kdaj potrebujemo nasvet in pomoč.

Seveda, vsi starši potrebujemo kakšno usmeritev. Enostavno zato, ker si ne zaupamo, ker obstajajo slepe pege in ker smo prepolni vsega balasta o načinih, pravilih in učinkih različnih vzgoj. Pa se znajdi, če se moreš. Dovolj je, da se zavedamo, da smo odgovorni za svoje čudovite otroke in da se delo vedno začne pri sebi. Dolžni smo raziskovati nove miselne konstrukte vsakokrat, ko vidimo, da nekaj ne gre ali začutimo, da nekaj ni ok. Le s svojo širino in znanji lahko postavljamo optimalne meje in usmeritve, da bomo vzgojili zadovoljne otroke, ki bodo samozavestno in svobodno vzleteli, ko bo čas. In predajali zadovoljstvo naprej.

Pravljica je orodje, ki vzpodbuja k pravilni in prijetni komunikaciji z otrokom, pozitivno nagovarja otroka, s tem pomaga staršu ustvarjati otrokovo pozitivno samopodobo in samozavest, 

krepi starše pri ustvarjanju pozitivnih občutij in vezi z otrokom ob branju, prikaže pomembnost humorja, pomaga učiti nenasilne komunikacije in mirnega reševanja sporov, uči pomembnosti vsakogar in vsega ter hvaležnosti.

In naj zopet poudarim, da smo starši že po naravi opremljeni za svojega otroka z vsemi vzgibi, ki jih potrebujemo zanj. Ravno ti nas peljejo do potrebnih znanj in uvidov, da bomo sproščeno in samozavestno negovali, ljubili in potrpežljivo usmerjali novo bitje. 

Bi rekli, da kakovostne knjige pomagajo pri kulturi branja?

Absolutno. Pri tem pa bi rada poudarila, da si knjige odrasli izbiramo po občutku, pri otrocih pa knjige izbirajmo premišljeno! Ne bom govorila o pomembnosti kulture branja in kakšne koristne in blagodejne učinke ima na človeka, ker lahko to slišimo že marsikje, bi pa ponudila v razmislek in izpostavila naslednje:

Kljub temu, da mrgoli otroške literature, primerne literature sploh ni veliko. Namreč, pomembno je, kaj se otrokom nudi v branje, predvsem, če upoštevamo, kakšno branje je zanje prijazno, vzpodbudno, pozitivno in splošno dobrobitno. Kmalu bomo celo tako modri, da bomo ugotovili, da so ravno najbolj tradicionalne pravljice, ki jih tako opevamo in rinemo v vse pore otroških življenj, še najbolj vprašljive.

In še, da kultura branja ustvarja kulturo komunikacije, uči pozornega poslušanja in ustvarja neprecenljivo tkanje vezi, ko si vzamemo čas zase in svoj notranji svet (odrasli ali otroci) in kot starši za svoje otroke. Zato je tudi nastal projekt Umonočke, kjer vzpodbujamo in vodimo večerni ritual branja pravljic. Kaj je bolj cenjenega, kot to, da si starši ob današnjem tempu življenja znajo vzeti čas za branje s svojimi otroci.

In nenazadnje, zavedati se moramo, da kvalitetna in prijazna knjiga vzpodbuja kvaliteten in prijazen samogovor, kar pa je ključno za zdravo samozavest in samopodobo.

Kakšno je vaše sporočilo za vse Nepremagljive bralke?

Drage dame, drage Nepremagljive. Prva in najpomembnejša stvar, ki jo zagovarjam in vam jo privoščim je, da ne zapravljate svojega časa z napravami in zasloni. Na žalost smo tukaj, zdaj in v tej izvedbi v omejenem času bivanja. Izkoristite ga raje za zadovoljstvo s svojim življenjem, za zadovoljstvo s svojimi odnosi in z nekoč zadovoljstvom, da smo dobro opravile svoje delo (vzgoja otrok) in polno živele.

Spremenite svoj neizogiben samogovor sebi v prid, hkrati pa redno posegajte po kvalitetnih knjigah, ki vas pritegnejo in dovolite, da vas ponesejo v tisoč in eno življenje, burijo domišljijo in podžigajo hrepenenja.

Ne pozabite, trend duhovnih praks, osebnostne rasti in postajanja najboljše različice same sebe…je samo trend.

Prispevek objavljen na: https://nepremagljiva.si/to-je-slovenska-knjiga-ki-je-zares-darilo-nasim-otrokom/